Žalitev zdrave pameti?

V ustavi Republike Slovenije je zapisano, da ima v Sloveniji oblast ljudstvo, izvršuje pa jo neposredno in prek volitev po načelu delitve oblasti na zakonodajno, izvršilno in sodno. Tistim, ki na volitvah dobijo mandat za upravljanje države in s tem oblast, državljani še posebno zaupamo skrb za skladno in pravično delovanje ter razvoj države. Pa ne samo skrb, zaupamo in izročamo jim tudi davkoplačevalski denar.

Po dobrih dvajsetih letih države prevladuje občutek, da naša pričakovanja niso izpolnjena ter da obstaja med delom, ki mu rečemo oblast, in ljudstvom vse večji razkorak. Državljani pri čedalje več stvareh ne najdemo pravega smisla, jih ne razumemo ali pa smo že popolnoma prepričani, da so napačne in škodljive. Vse več je ukrepov in izjav, ki jih čutimo kot žalitev zdrave pameti in logičnega razmišljanja, še toliko bolj, ker se dogajajo v imenu ljudstva. Poglejmo si nekaj primerov.

V celofanu pomanjkanja informacij

V imenu ljudstva se je vlada odločila nameniti zelo veliko vsoto davkoplačevalskega denarja za pokritje tveganih poslov, v katerih sta se utopili dve zasebni banki. A vlada in njen finančni minister sta državljane pustila v temi in nista pojasnila številnih vprašanj, ki se pri tem postavljajo. Koliko bo davkoplačevalce stala likvidacija, pri kateri pokrivamo tako rekoč vse obveznosti banke, in koliko bi nas stal stečaj, pri katerem bi pokrili zgolj depozite do sto tisoč evrov? Zakaj so lastnikom banke in dolgoletnim članom poslovodstev, ki so skupaj odgovorni za kolaps, omogočili, da so ali bodo varno umaknili svoj denar iz banke? S kakšnim namenom jih ščitijo in ne razkrijejo podatkov o njihovih depozitih, lastništvu obveznic in kreditih niti javnosti niti poslancem državnega zbora? Pri tem spomnimo, da je 40-odstotni lastnik Factor banke, ki banke ni hotel dokapitalizirati, v preteklem letu dosegel 21,7 milijona evrov bilančnega dobička in si v teh dneh izplačal 6,9 milijona evrov dividend. S kakšnim razlogom in kdaj se je v dveh zasebnih bankah znašlo po razpoložljivih podatkih tudi približno 300 milijonov državnega denarja? Očitno je, da se vlada izogiba, da bi transparentno predstavila celotno sliko, iz katere bi bil položaj jasen tudi tistim, ki vse to plačujemo. Jasna vsaj toliko, da bi argumentirano lahko slutili, da smo ubrali pot, ki je za davkoplačevalce najboljša mogoča in vsaj za silo pravična, tudi pri uveljavljanju odgovornosti tistih, ki so to stanje povzročili. A zdi se, da smo državljani v tej zgodbi nujni zgolj zato, da pokrijemo finančni primanjkljaj, ki so ga ustvarili drugi. Zato je vlada svoje ravnanje zavila v celofan kompleksnosti in pomanjkanja informacij, skozi katerega le z največjo težavo in počasi pronicajo posamezni drobci, ki pa so premalo, da bi vzpostavili širše razumevanje celotnega dogajanja.

V imenu ljudstva in po zapletenih postopkih, ki naj bi jamčili objektivnost izbire, se dogajajo tudi zaposlovanja v državni in javni upravi. Pa gre res za objektivno izbiro najboljših, ki se prijavijo? Znan je primer kadrovanja, ki ga je pred leti izvedla Komisija za preprečevanje korupcije, pri katerem je nekdo v anonimnem pismu medijem že pred samim javnim razpisom napovedal, kateri ljudje bodo izbrani. In res se je tako zgodilo, edina logična razlaga je, da so bile zaposlitve dogovorjene vnaprej. Obstaja veliko primerov v upravi, ko so izbranci določeni že vnaprej, odprt razpisni postopek pa je zgolj zato, ker pač mora biti. A tragični del zgodbe je, da se na takšne razpise prijavlja po nekaj sto upajočih ljudi, ki izgubljajo svoj čas in denar s pripravo prošenj, razgovori, reševanjem testov in čakanjem na (negativen) odgovor. Vse zgolj zato, da obstaja vtis odprtosti in objektivnosti. Takšni postopki so velika farsa in laž, ki jo lahko razumemo zgolj kot nedopustno norčevanje iz ljudi in nepotrebno zapravljanje davkoplačevalskega denarja.

Nelogičnost koncepta obdavčenja

V imenu ljudstva nam vlada pripravlja veliko povečanje obremenitev nepremičnin. Koncept je že v osnovi nelogičen zato, ker bodo tisti, ki svoj denar vložijo v nakup nepremičnine, obdavčeni vsaj še enkrat toliko kot drugi, ki so izbrali druge načine plasiranja svojega denarja. Denar, ki ga nekdo zasluži s plačo in porabi za kaviar, je obdavčen trikrat: najprej pri delodajalcu, potem z dohodnino in nazadnje davkom na dodano vrednost. Denar, ki ga nekdo zasluži in vloži v banko, je obdavčen dvakrat: pri delodajalcu in z dohodnino, potem pa glavnica nič več, ampak zgolj obresti. Pri nepremičninah pa bo obdavčitev četverna, saj bo po nakupu, do katerega je denar obdavčen že trikrat, treba plačevati še davek na lastništvo. Smiselnosti tega nam davkoplačevalcem ni pojasnil nihče, zato je utemeljen občutek, da davek na nepremičnine služi zgolj polnjenju državne blagajne. Komentar zasluži tudi množično vrednotenje nepremičnin, ki na izračunano vrednost ne dovoljuje ugovora. Poznamo primere popolnoma nesmiselnih rezultatov vrednotenja. Na primer, visokogorska parcela, ki zajema skalovje na višini več kot 2000 metrov nadmorske višine, je vrednotena na slabih pol milijona evrov, čeprav lastnik nima prav nobene možnosti, da bi z dejavnostjo na parceli zaslužil en sam cent. A država ne dovoli ugovora. Vrednost nepremičnine se lahko spremeni le, če se spremenijo podatki o nepremičnini, ki jih določa in zbira geodetska uprava, vseh skupaj je kar 109. Državni uradniki so zavzeli pozicijo nezmotljivosti, s katere ponižujejo lastnike, ki naj se čez 109 parametrov, od katerih jih vsaj pol ne razumejo, bojujejo z nesmisli, ki jih je zagrešila država, ki jo plačujejo! Vse v imenu ljudstva.

(Ne)smiselnost in (ne)pravičnost meril

V našem imenu je vlada pripravila tudi nove cene vinjet in uvedla višjo ceno za vozila, katerih višina nad prednjo osjo presega 1,3 metra. Cestnina je po logiki nadomestilo za obrabo avtocest. Z vezavo cene vinjete na višino vozila nam vlada nelogično sporoča, da ceste obrablja višina, včasih tudi dizajn, in ne teža. Ali pa, kot verjetno tudi v zgoraj omenjenih primerih, vlada zgolj računa, koliko več denarja se bo nateklo v državno blagajno. Smiselnost in pravičnost meril je pri tem popolnoma nepomembna – in kaj lahko v prihodnje pričakujemo tudi kakšen davek, ki bo vezan na razmerje med dolžino levega in širino desnega čevlja?

Obstaja še veliko podobnih primerov, preveč, da bi lahko verjeli, da so zgolj naključni spodrsljaji. V Sloveniji smo očitno zamešali vzrok in posledico – zdi se, kot da smo državljani tu zaradi države, in ne država zaradi državljanov. In tega bi se morali zavedati predvsem nosilci oblasti in uradniki, ki pogosto igrajo bolj pomembno vlogo od ministrov. Skrajni čas je, da se v Sloveniji neha žaliti zdravo pamet in vse tiste, ki jo premorejo, ampak da se začnemo resno pogovarjati o argumentih, vzrokih, posledicah, logičnosti, gospodarnosti, odgovornosti in pravičnosti. Le tako bodo stvari potekale v imenu ljudstva, in ne zgolj na račun ljudstva!

***

Dr. Mitja Štular, raziskovalec

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.