Zamišljeni narodi

Vsak od nas ima nekaj knjig, ki so oblikovale ali spremenile naš pogled na svet.

Objavljeno
29. december 2015 12.27
TOPSHOTS-ISRAEL-PALESTINIAN-CONFLICT-JERUSALEM-SYNAGOGUE
Uri Avneri
Uri Avneri

Pred dvema tednoma je umrl Benedict Anderson. Oziroma, kot pravimo v hebrejščini, »odšel je v svoj svet«.

Anderson, Irec, ki je bil rojen na Kitajskem, se šolal v Angliji in ki je tekoče govoril več južnoazijskih jezikov, je močno vplival na moj intelektualni svet. Veliko dolgujem njegovi najpomembnejši knjigi »Zamišljene skupnosti«.

Vsak od nas ima nekaj knjig, ki so oblikovale ali spremenile naš pogled na svet.

V zgodnji mladosti sem bral veličastno knjigo Oswalda Spenglerja »Zaton Zahoda«. Ta knjiga me je za vedno zaznamovala. Spengler, ki je danes skorajda pozabljen, je bil prepričan, da je vsa svetovna zgodovina skupek »kultur«, ki so povsem podobne človeškemu bitju: rodijo se, dozorijo, se postarajo in umrejo, in vse to se dogaja že tisočletja.

»Antični« kulturi Grčije in Rima sta trajali od 500 let pred našim štetjem do 500 let našega štetja, nato pa je zavladala »čarobna« kultura Vzhoda, ki je dosegla svoj vrhunec v islamu. Ta je nato trajal vse do vzpostavitve Zahoda, ki počasi umira in ki ga bo nasledila Rusija (Če bi bil še živ, bi Spengler po vsej verjetnosti zdaj namesto Rusiji to vlogo dodelil Kitajski).

Spengler, ki je bil nekakšen vsesplošni genij, je poleg tega priznaval tudi vrsto kultur na drugih celinah.

Naslednje veličastno delo, ki je vplivalo na moj pogled na svet, je bila knjiga Arnolda Toynbeeja Proučevanje zgodovine. Tako kot Spengler je bil tudi on prepričan, da je zgodovina sestavljena iz »civilizacij«, ki dozorevajo in se starajo, ob tem pa je na Spenglerjev seznam dodal še nekaj dodatnih civilizacij.

Spengler, ki je bil Nemec, je bil malodušen in pesimističen. Britanec Toynbee, pa veder in optimističen. Med drugim je odločno zavračal stališče, da so civilizacije, potem ko preživijo svoje življenjsko obdobje, obsojene na to, da odmrejo. Strinjal se je, da se je to v resnici ves čas dogajalo, da pa se ljudje lahko iz napak marsičesa naučijo in nato spremenijo potek dogajanja.

Anderson se je ukvarjal samo z določenim delom te zgodbe: z rojstvom narodov. Po njegovem mnenju je narod  človeška stvaritev, ki je nastala v zadnjih nekaj stoletjih. Odločno je zavračal splošno sprejeto stališče, da so narodi obstajali od nekdaj in da so se zgolj prilagajali različnim obdobjem, kot smo se to učili v šolah. Vztrajal je pri trditvi, da so bili narodi »izumljeni«, in to šele pred 350 leti.

Iz stališča, osredotočenega na Evropo, lahko razberemo, da si je »narod« svojo sedanjo obliko pridobil v francoski revoluciji ali tik pred njenim izbruhom. Do takrat je človeštvo živelo v različnih oblikah organiziranosti. Prvotno so ljudje živeli v plemenih, ki so v glavnem štela okoli 800 posameznikov. Takšno pleme je bilo dovolj majhno, da je lahko živelo na manjšem ozemlju, in dovolj veliko, da se je lahko obranilo pred sosednjimi plemeni, ki so mu nenehno hoteli odvzeti ozemlje.

Pozneje so se začele pojavljati različne oblike človeških skupnosti, kot so grške mestne države, Perzijsko in Rimsko cesarstvo, Bizantinska država s svojimi skupnostmi, islamska »umma«, evropske kraljevine in Zahodna kolonialna cesarstva.

Vsaka od teh oblik skupnosti je ustrezala svojemu času in danim razmeram. Moderna nacionalna država je odgovor na moderne izzive (»izziv in odgovor« je po Toynbeeju gibalo sprememb). Zaradi novih razmer - industrijska revolucija, iznajdba železnice in parnika, iznajdbe vse bolj smrtonosnega modernega orožja itd. -  so postale majhne kneževine zastarele.

Potrebna je bila nova zasnova in poiskati je bilo treba najustreznejšo obliko države z več deset milijoni prebivalcev, tako da bi lahko ta trajno ohranjala moderno industrijsko gospodarstvo, branila svoje ozemlje z močno armado in razvijala skupen jezik, kot podlago za medsebojno komuniciranje vseh njenih prebivalcev.

(Opravičujem se, da ta moja preprosta razmišljanja mešam z Andersonovimi. Sem preprosto preveč len, da bi vse skupaj spravil v ustrezno obliko.)

Še pred razcvetom novih narodov so bile Anglija, Škotska, Wales in Irska prisilno združene v Veliko Britanijo, državo, ki je bila dovolj velika, da je zavzela velik del sveta. Francozi, Bretanci, Provansalci, Korzičani in številni drugi so se združili in postali Francija, pri čemer so bili sila ponosni na svoj skupen jezik, ki so ga razvijali s tiskanimi izdajami in množičnimi mediji.

Nemčija, ki se je na prizorišču pojavila pozneje, je bila sestavljena iz ducata samostojnih kraljevin in kneževin. Prusi in Bavarci so si bili med seboj sovražni, mesta, kot je, denimo, Hamburg, pa so bila ponosno neodvisna. Šele med francosko-prusko vojno leta 1870 je nastal nov nemški rajh - in to tako rekoč na bojnem polju. Še nekoliko pozneje je prišlo do združitve Italije.

Vsaka od teh novih skupnosti je potrebovala skupno zavest in skupen jezik, prav tukaj pa se je na prizorišču pojavil »nacionalizem«. Deutschland Über Alles, geslo, ki so ga zapisali še pred združitvijo, takrat ni pomenilo tega, da naj bi Nemčija zavladala nad vsemi drugimi državami, temveč da mora skupna nemška domovina zavladati nad vsemi območnimi kneževinami.

Vsi ti novi »narodi« so bili izgovor za osvajanja - še pred tem pa so morali oni »osvojiti« in si prisvojiti svojo lastno zgodovino. Filozofi, zgodovinarji, učitelji in politiki so se vneto lotili ponovnega pisanja zgodovine svoje države in ob tem vse skupaj preoblikovali v »narodovo« zgodovino.

Na primer: bitka v Tevtoburškem gozdu (9. stoletje našega štetja) , v kateri so tri nemška plemena prepričljivo premagala rimsko armado, velja zdaj za narodni »nemški« podvig. Vodja Hermann (Arminius) pa je posmrtno postal eden zgodnjih »narodnih« herojev.

Tako si je Anderson »zamislil« nastanek skupnosti.

A, kot navaja Anderson, se moderne države niso rodile v Evropi, temveč v zahodni hemisferi. Ko so se imigranti belih skupnosti v Južni in Severni Ameriki naveličali svojih zatiralskih evropskih gospodarjev, so razvili območno (belo) domoljubje in postali nov »narod« - Argentina, Brazilija, ZDA in vsi drugi - in to narod s svojo lastno narodno zgodovino. Od tam se je ideja razširila v Evropo in od takrat dalje je človeštvo razdeljeno na narode.

V času, ko je Anderson umrl, so se narodi že začeli sesedati kot ledene gore. Države narodov so postale zastarele in so se dokaj hitro spreminjale v utvare. Svetovno gospodarstvo, mednarodne vojaške zveze, poleti v vesolje, svetovno razširjene možnosti komuniciranja, podnebne spremembe in številni drugi dejavniki krojijo novo realnost. Vlogo, ki so jo nekdaj imele nacionalne države, so prevzele organizacije, kot sta Evropska unija in Nato.

Ni naključje, da medsebojno povezovanje zemljepisnih in ideoloških blokov spremlja nekaj, kar se zdi povsem obratna težnja, v resnici pa gre v tem primeru za dopolnilni proces. Nacionalne države razpadajo. Potem ko so razpadle Sovjetska zveza, Jugoslavija, Sudan in še nekatere druge narodnostne skupnosti, si zdaj za vzpostavitev neodvisnosti prizadevajo tudi Škoti, Baski, Katalonci, Quebečani, Kurdi in številni drugi narodi. Zakaj bi morala Katalonija in Baskija živeti pod skupno špansko streho, če pa lahko vsaka od njiju postane samostojna, neodvisna članica Evropske unije?

Sto let po francoski revoluciji so Theodor Herzl in njegovi kolegi »iznašli« židovski narod.

Izbira pravega trenutka ni bila naključna. Vsa Evropa je postala »narodnostna«. Židi so bili v mednarodni etnično-verski diaspori, kot ostanek etnično-verskega sveta Bizantinskega cesarstva. Kot takšni so bili polni sumničenj in sovražnosti. Herzl, ki je bil vnet občudovalec tako nemškega rajha kot britanskega kraljestva, je bil prepričan, da bi lahko s tem, ko bi Žide opredelili kot ozemeljski narod, odpravili antisemitizem.

Tako so on in njegovi  privrženci z zamudo naredili tisto, kar so drugi narodi izpeljali že pred časom: izumili so »narodovo« zgodovino, ki temelji na biblijskih mitih, legendah in resničnosti, ter jo poimenovali sionizem. Njihovo geslo je bilo »Če si to želiš, to ni pravljica«.

Sionizem je bil ob silovitem antisemitizmu neverjetno uspešen. Židi so se nastanili v Palestini, ustvarili svojo lastno državo in postali pravi narod. »Narod kot vsi drugi«, kot se glasi slovito geslo.

Problem pa je bil v tem, da sionistični nacionalizem ni nikoli v resnici prevladal nad staro židovsko versko identiteto. Od časa do časa so se kot izhod v sili sklepali neprijetni kompromisi. Ker se je hotela nova država okoristiti z močjo in finančnimi sredstvi svetovnega židovstva, ji je seveda ustrezalo, da ne pretrga vseh teh vezi, pri čemer pa se je ves čas pretvarjala, da je nova država v Palestini (»Eretz Israel«) zgolj ena od številnih židovskih skupnosti, a vsekakor tista,  ki prevladuje nad vsemi drugimi.

V nasprotju od procesa ločitve od matične države, kot ga opisuje Anderson, so šibki poskusi, da bi v Palestini vzpostavili novo ločeno »hebrejsko« državo, kakršni sta Argentina in Kanada, propadli. (Vse to je opisano v knjigi Shloma Sanda.)

Pod sedanjo izraelsko vlado postaja Izrael vse manj in manj izraelski in vse bolj in bolj židovski. Religiozni Židi, ki nosijo na glavah kipah, imajo v svojih rokah vse več funkcij v osrednji vladi, pa tudi izobraževanje postaja vse bolj in bolj religiozno.

Zdaj namerava vlada sprejeti zakon, s katerim se uveljavlja »nacionalna država židovskega ljudstva«, hkrati pa zavreči sedanjo zakonito izmišljotino »židovska in demokratična država«. Boj okoli omenjenega zakona utegne biti odločilna bitka za izraelsko identiteto.

Seveda pa je že sama zasnova takšne države smešna. Ljudstvo in narod sta dva različna pojma. Nacionalna država je ozemeljska skupnost, ki pripada tam živečim prebivalcem. Nikakor pa ne pripada članom skupnosti, ki je razširjena po vsem svetu, torej ljudem, ki pripadajo različnih narodom, služijo v različnih armadah in svojo kri prelivajo zaradi različnih razlogov.

Poleg tega to pomeni, da ta država ne pripada petini ali več svojim prebivalcem, ki niso Židi. Si lahko predstavljate ustavno spremembo v ZDA, ki bi določala, da so vsi Anglosasi po vsem svetu ameriški državljani, medtem ko to ne morejo biti Afroameričani ali Latinoameričani?

Dobro, morda si to lahko predstavlja Donald Trump. Ali pa tudi ne.

Nikoli se nisem osebno srečal z Benedictom Andersonom. Škoda. Nadvse rad  bi se z njim pogovoril o nekaterih od teh pojmov.

***

Uri Avneri je starosta izraelskega mirovniškega gibanja, veteran izraelske vojne za neodvisnost, dolgoletni poslanec kneseta, novinar, aktivist, ustanovitelj mirovniške organizacije Guš Šalom.

Njegove prispevke smo zbrali v dosjeju Sporočila miru iz dežele vojne.

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.