Zamorjenost je izgubljenost

Duhovno bogat in samouresničen človek ne bo izgovarjal besed, ki strašijo, ne bo govoril laži in jim tudi ne bo podlegal.

Objavljeno
25. maj 2017 00.58
Manca Košir
Manca Košir

Zrak je nikogaršnji. Ga zato tako brezobzirno onesnažujemo, da umirajo gozdovi in se dušijo ljudje, sprašujoč se – bomo sploh preživeli?

Voda je nikogaršnja. Jo zato tako neodgovorno zastrupljamo, da poginjajo ribe in zbolevajo ljudje, sprašujoč se – bomo sploh preživeli?

Zemlja je nikogaršnja. Jo zato tako kruto uničujemo, da je ogrožena svetost življenja in se bojijo ljudje, sprašujoč se – bomo sploh preživeli?

In besede so nikogaršnje. Mar zato vsak misli, da lahko počne z njimi, kar hoče? Sprašujem se: bo človeštvo s takim odnosom do besede sploh preživelo?

Brzdaj jezik in boš brzdal telo

Tako sem se spraševala v referatu za konferenco o govorici nasilja in govorici miru v Belgiji, presunjena nad besedami, ki so jih pisali in kričali na mitingih tistega leta 1988 po zdaj že razpadli bivši Jugoslaviji: Hočemo orožje, ubili bomo, zaklali bomo … uničili bomo sovražnike, smrt temu in onemu … Kakšna je ta človeška skupnost, v kateri množična občila iz dneva v dan obsojajo, klevetajo in lažejo? sem zgrožena spraševala, ko sem poslušala in brala hujskaške besede. In sem napovedala vojno.

Če (pa) kdo ne greši z besedo, je popoln mož in zmožen obrzdati vse svoje telo. Če konjem na gobce nadenemo uzde, da bi nam bili pokorni, usmerjamo vse njihovo telo. Poglejte tudi ladje, kako velike so in kako jih ženejo hudi vetrovi, pa jih usmerja majhno krmilo, kamor hoče krmarjeva volja. Tako je tudi jezik majhen del telesa, ki se ponaša z velikimi rečmi.

Poglejte, kako majhen ogenj, pa vžge tak velik gozd! Tudi jezik je ogenj …

(Jak 3, 2–6)

Bila je vojna, strašna večletna vojna. Jugoslavija je razpadla. Začele so vojno besede, ta ogenj jezika, ki ga je razplamtelo sovraštvo, da ga ni bilo več mogoče pogasiti.

Tudi danes gorijo plameni jezika in so vojne. Velike in majhne, vojne v svetu, vojne v državah, vojne v skupnostih, vojne v družinah in vojne v nas samih. Samo poglejmo družabna medmrežja, koliko sovražnega govora se pase po njem, berimo časopise, poslušajmo radio, glejmo televizijo, pa nas bo zalila greznica sovražnih besed. Te vedno znova bruhajo plamen na drugega: drugi so krivi, drugi nas ogrožajo, drugi in drugačni nas sovražijo. Kdor ni z nami, je proti nam, doni iz Stare zaveze v današnji čas sovraštvo in ne-mir …

Tudi nekateri drugi analizirajo sovražni govor, opozarjajo na njegovo zlo, na nevarnosti. Zato bom sama poskušala obrniti razmišljanje v drugo smer. Ne kaj in kako drugi, ampak kaj in kako ravnam jaz, kako ti, da sovražnega govora ne bi bilo, in da ne bi pogorišča po požarih jezika netila novih požarov in sprožala novih vojn, temveč bi našla pot iz ne-mira v mir.

Zakaj izrekamo sovražne besede

»Ustvarjalec težave in problema je posameznik, ti in jaz, ne pa svet, kot mislimo. Svet je tvoj odnos do drugega. Svet ni nekaj ločenega od tebe in mene; svet, skupnost, je odnos, ki ga mi utemeljujemo ali hočemo utemeljiti med seboj,« je poudarjal Krishnamurti. Pokazal je tja, kamor učijo gledati modri stari Kitajci, rekoč: »Če na drugega kažeš s svojim kazalcem, trije sosednji prsti kažejo nate samega. Ti sam si trikrat to, kar očitaš drugemu!«

Pogledati moramo torej k sebi in vase. Globoko vase. Tam je odgovor, zakaj izgovarjamo sovražne besede, zakaj govorimo zoper drugega, zakaj ga obsojamo, kritiziramo, ponižujemo in teptamo z besedami. Smo nasilni z jezikom, ki druge rani in lahko celo ubije. Ko je Erich Fromm analiziral različne vrste nasilja, je ugotovil, da je nasilje v bistvu posledica duhovne praznine, da je kazalec pohabljenosti in praznote življenja, sovražnosti do življenja. Duhovno bogat in samouresničen človek ne bo izgovarjal besed, ki strašijo, ne bo govoril laži in jim tudi ne bo podlegal. Ne bo se pustil manipulirati in tudi sam ne bo manipuliral. Prazni jaz pa bo širil strah, se bo skrival za okope in iskal varno zavetje.

Tega zavetja ni moč najti zunaj. »Resnični hujskač je v nas. Naš pravi sovražnik so naše lastne razdiralne težnje,« govori njegova svetost Dalajlama, ko opozarja na podivjan, vznemirjen človeški um, nagnjen k izbruhom zlobe. Prepričan je, da lahko uresničimo naslednji cilj: srečnejše ljudi, ki živijo skupaj in podpirajo drug drugega v svetu, kjer vlada več miru. A prava sprememba se bo zgodila, ko se bodo spremenili posamezniki. Če v svojih prsih vzgojimo toplo srce, pravi, vsak od nas lahko postane gonilna sila dobrega. (Gonilna sila dobrega: Dalajlamova vizija za naš svet je tudi naslov knjige Daniela Golemana.)

Smeh, ironija, dobra volja

V času, ko to pišem, hodi po Sloveniji in neumorno nastopa po radiu in televiziji priljubljeni pater Karel Gržan, teolog in doktor literarnih ved, duhovnik, ki je ustanovil prvo žensko komuno za odvisna dekleta v Sloveniji, amaterski arheolog in ploden pisec knjig, ki odmevajo. Zdaj sta izšli dve, skupaj čez tisoč strani obsežni knjigi z naslovom Vstanimo v suženjstvo zakleti, prva s podnaslovom Stop smrtonosni igri polov in druga, podnaslovljena Izstop iz smrtonosne igre polov. Analizira svet dvojnosti, v katerega smo rojeni, opozarja na zlo delitev na naše in nenaše, na belo in črno, kar Življenje v svoji mnogoterosti in božanski raznolikosti nikoli ni. »Ker je danes človek zavestno vzdrževan v stanju preutrujenosti, ogroženosti, nenehnega stresa, ker živimo na eksistenčnem minimumu ali pa smo v nenehni nevarnosti, da tja zdrknemo, so manipulacije in onemogočanje svobodne volje, ki jih uporablja preračunljiva logika ekonomizma, otročje lahki,« piše Gržan. In svoje eruditsko delo sklene s poglavjem, ki mu je dal naslov In smejmo se v komedijo našega časa.

Zakaj končuje knjigo s poglavjem o smehu? »Ker je pomembno, da se smejemo! Smeh nas osvobaja, da se v danih situacijah, ko vsi nekam norimo, ne utopimo v norosti sveta. Smeh je znamenje, da zmoremo/znamo izplavati iz duhamornih ujetosti in vdihniti svežino Duha. Smeh je znak upravičenosti upanja, da bomo izplavali v novost, ki je pred nami.«

Pater Karel Gržan radostno vzklika: »Naj živi evolucija, ki nas vodi iz norosti v novost!« Smejmo se, smejmo! Najprej samemu sebi, saj je »smeh znamenje, da uspešno predelujemo gnoj v sebi in ob sebi v humus za novo rast v prihodnosti«.

Smeh, ironija, dobra volja namreč kažejo, da gremo v pravo smer, da se modro osvobajamo v novost. »Zamorjenost je izgubljenost!« vzklika blagi in vedno z nasmehom na obrazu ožarjeni pater Karel ter svari pred zasvojenci negativizma.

Zasvojenci negativizma širijo sovražni govor. Ti nemirni izgubljenci ne najdejo miru v sebi. Ranjenci, ki se ne znajo zaceliti. Prazni so, zafrustrirani, neuresničeni. Nenehno v monologu sami s seboj, ker dialoga sploh sposobni niso. Ne znajo poslušati, ne zmorejo videti drugega, niso zmožni sočutja in ne človeške bližine. Ker se ne cenijo, ne sprejemajo. Človek, ki ni sprejel sebe, niti drugih ne more. Vztraja v svojem zafiksiranem vedenjskem vzorcu in se ni sposoben obrniti k drugemu. Kako naj torej ljubi svojega bližnjega, če samega sebe ne?

»Bodi sam sprememba, ki jo pričakuješ v svetu,« je znano Gandhijevo vodilo, ki v tem času ni nič manj aktualno, kot je bilo v njegovem, ko se je z nenasiljem zoperstavil nasilju, z mirom odzival na sovražni govor.

Naj sklenem svoje razmišljanje, kako ne izgovarjati sovražnih besed in kako jim ne podlegati, z najpomembnejšim vprašanjem. Vprašanjem vseh vprašanj, kot ga je zastavil sufijski mistik Rumi za vse čase in vse ljudi, dokler še obstajamo:

In ti?

Kje boš ti začel potovanje

k samemu sebi?

 

 

 

Dr. Manca Košir,

publicistka

 

 

––––––

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.