Zaposleni puščavnik

Mogoče je nedelja vaš najbolj nepriljubljen dan v tednu, kajti v nekaj urah bo nad vami ponedeljek in z njim tisto, kar vas spravlja v obup in grozo: vaša služba. Nedelja ni dela prost dan, pač pa imajo njene ure naraščajočo zagrenjenost ob misli na jutri. Mogoče se ne razumete z nadrejenim, mogoče vaše delovne naloge niso v skladu z vašo izobrazbo ali njeno stopnjo, mogoče pa se tudi zdi, kot da vas preganjajo kar vsi sodelavci po vrsti – ne obveščajo vas o sestankih, skupnih delovnih procesih ali projektih. Dejstvo je, da nihče ne »opazi« vašega potenciala, vaše izobraževanje in strokovni razvoj že vrsto let mirujeta, vi pa ste previdno tiho.

Ko ni kam pobegniti

Najsi bo kakorkoli, za akcijo imate le zelo omejeno količino možnosti. Potožite lahko morda doma – tukaj pa so zamorjenega vzdušja zaradi vaše službe že vsi siti in te trdovratne teme nič kaj veseli: priporočajo vam, da službo zamenjate, kakor da imate cel gozd drugih možnosti. Takšne misli se praviloma končajo z občutkom še večjega obupa: pobegniti ni kam, drugih služb ni.

Notranji konflikt, skozi katerega se prisilno poganjate vsak ponedeljek, ko ste ravno izkusili drugačno življenje brez službe čez vikend, je tako silovit, da jutranjo kavo polokate skozi napol s cmokom stisnjeno žrelo. Če se boste zaupali sodelavcu, bosta vaša ranljivost in nelojalnost dokončno razgaljeni, sodelavec, ki morda tudi okuša enake razmere, pa lahko vaše šibkosti ob priliki izkoristi sebi v prid in vam zleze na ramena, ko ste po nekem čudežu na vrsti za kakšno službeno pot, napredovanje ali celo izobraževanje. Vaša naivnost lahko gre celo tako daleč, da svoje nezadovoljstvo izrazite na skupnem sestanku. Namesto da bi dobili pričakovano potrditev o slabih delovnih razmerah in bi se debata preusmerila v konkretne predloge o rešitvah, prejmete začudene poglede in (hinavska, a samozaščitna) zanikanja sodelavcev, da doživljajo enako – sedaj pa ste obenem tudi javno označeni za odstrel v prvem krogu, takoj ko bodo na vrsti ustrezni procesi odpuščanja. To vas vsekakor dodatno potre.

Pretresate svoje možnosti: kot ste izvedeli iz številnih popularnih dokumentarcev tipa Ben Fogle, si lahko v tujini namontirate sončne celice, se naselite kje ob vodi in se zalezete izven zemljevidov. Če je ideja takšne selitve na rob civilizacije preveč drastična, si lahko tako kot parižan Sylvain Tesson puščavsko življenje samo izposodite in se (z ogromnimi količinami alkohola in knjig) za šest mesecev naselite kje ob Bajkalskem jezeru, najbolje pozimi, da boste lahko po zamrznjeni gladini obiskovali sosede – te pač zato, da ohranite minimalno razumnost in duševno stabilnost, ki bosta vsekakor prednost ob vašem morebitnem povratku v bolj urbane dele družbe.

Delovno okolje: opravljivci in izkoriščevalci

Razmišljanje o oddaljenih krajih je uspešna metafora, saj ste vendar že puščavnik v lastni službi. Če ste bili v svojem življenju vsaj toliko uspešni in srečni, da ste delovali v skladu z lastnimi kadrovskimi aspiracijami, ste si izbrali določeno izobrazbo in se prijavili na ta ali oni razpis za službo. A ta se je izkazala za vse kaj drugega, kot je obljubljal oglas. Visoko izobraženi sodelavci so se izkazali za klepetulje in opravljivce, ki svoje delovne zaostanke skupinsko valijo na vas, novo žrtev. Oddelek ima celo nekaj posebnežev, ki jim uradno ni treba delati – pričakuje se, da njihovo delo opravite vi.

Imate šefa, ki mu je vaša prekvalificiranost trn v peti in stalna skrb: tako preži na vaše ideje, ki jih naglo »ponotranji« in postane njihov edini avtor. Mogoče doda še sunek z nožem v hrbet in preda te »svoje« ideje v obdelavo vašemu sodelavcu, kajti vi jih ne bi bili sposobni udejanjiti. Za nameček ste izvedeli, da sodelavec z dosti nižjo izobrazbo in veliko bolj omejeno odgovornostjo zasluži precej več od vas. Čutite, kako vaše potrpljenje in motiviranost vsak dan odtekata v jezero delovne napetosti, ki obdaja vaš – morda pisarniški – stol. Še več, spreminjate se v tistega, za kogar vas ti nesposobneži imajo: v raztresenega, zadirčnega ljudomrzneža, ki v svoji osamljenosti na delovnem mestu ne opravi kaj dosti, niti ne učinkovito.

Delovno okolje ni le velik del našega socialnega življenja, pač pa se skozenj »ustvarjamo«, potrjujemo, postajamo to, kar želimo biti, in si dokazujemo smiselnost svojih dejanj in obstoja.

Bolj agrasivna – ženska okolja

Maureen Duffey in Len Sperry sta na podlagi številnih zgodb svojih varovancev pa tudi organizacij in podjetij, željnih pozitivnih notranjih sprememb, v svoji knjigi, osredotočeni na agresijo in zastraševanje na delovnem mestu, razgrnila kritične rane ameriških delovnih okolij in njihovo običajno tragično usodo, ki je za žrtev mobinga praktično identična profesionalnemu linču.

Avtorja predpostavljata, da so določena delovna okolja bolj agresivna (osebno se ne morem domisliti primera, v katerem bi z absolutno gotovostjo vselej obstajal neagresiven kolektiv, razen če ste v njem čisto sami): npr. bolnišnična, akademska ter delovna okolja, v katerih se pričakuje umetniška nadarjenost. Nepričakovano – pogosto žensko dominirajoča okolja. Večina zdravnikov se zaveda, da je bolje biti silno priljubljen pri medicinskih sestrah, kajti če se vam bodo zoprstavile, boste pri bolnikovi oskrbi preprosto pogoreli. Le najbolj čustveno slepi zdravniki se na sestre zdirajo – in trpijo precej resne posledice. Če ne priznate, da so one šef, objektivno in subjektivno, vam ni pomoči.

Da ne boste dobili napačnega vtisa ali si celo privoščili pomilovalnega nasmihanja: moška okolja znajo biti polna testosteronskega postavljanja, merjenja moči in rivalstva. Slušalka nujne telefonske linije je bila na norveških naftnih platformah v sedemdesetih obvezno premazana s pasto za čevlje. Pomislite tudi, da ste se v nekaterih okoljih prisiljeni pretvarjati in se precej široko smejati šalam o grabljenju ženskih spolovil – karkoli drugega bi bilo tvegano.

Reševanje konfliktov z orožjem

Serija tragičnih atentatov v ZDA priča o pretekli slabi delovni kulturi v njihovem poštnem podjetju UPSP, trajajoči več kot desetletje, v kateri so delavci, s katerimi se je slabo ravnalo, v roke preprosto vzeli – orožje (od tod izraz »going postal«). Da bi razumeli vzroke in v prihodnje lahko preprečili takšne dogodke, so njihove stiske dodobra proučili. To, kar so storilci doživljali na delovnem mestu, je vodilo do popolnega človeškega obupa – ob dejstvu, da o drugi službi ni bilo ne duha ne sluha.

Ti tragični dogodki niso tako vzorčni, da bi lahko posploševali: Duffey in Sperry označita za klasično ameriško žrtev na delovnem mestu »samozavestno izobraženko iz Vzhodne Evrope« (mogoče, denimo, inženirko), ki ima, če ne profesionalnih, pa vsaj določene socialne ranljivosti. Če je privlačna, toliko slabše. Tudi ni neobičajno, da so žrtve prav šefi, ki jih njihovi podrejeni uspešno izolirajo, zamrzujejo in onemogočajo. Ti reveži imajo ob svojem morebitnem pritoževanju, da »tu ne morejo prav nič učinkovitega narediti« in da se »s temi ljudmi ne da delati« žal prav.

Nepričakovano – žrtve na delovnih mestih praviloma niso tihe miške, ki komaj rečejo kakšno besedo, pač pa so tisti, ki si drznejo izražati nezadovoljstvo, ki so izobraženi (torej so potencialna grožnja) in imajo pogosto neke vrsto avtoritete.

––––––

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva