Zapoznelo in nelogično tarnanje o arbitraži

Kako bodo odločili arbitri? »Vsekakor ne bo šlo brez posega v morje, ki si ga zdaj lasti Hrvaška«.

Objavljeno
09. november 2011 17.36
Posodobljeno
10. november 2011 08.00
Matevž Krivic
Matevž Krivic
Ko sem pred dnevi na mnenjski strani Dela zagledal članek Tomaža Švaglja Arbitraža kot najslabša ali najboljša rešitev (in to pod uredniško oznako Odprta polemika), sem najprej pomislil, da mi je morda pomotoma prišel v roke leto ali dve star časopis. Da si mnogi takratni nasprotniki arbitraže ali skeptiki niso premislili in da si nikoli ne bodo, ni seveda nič presenetljivega – še po tem, ko bo Slovenija z arbitražo končno dobila mednarodnopravno zagotovljen stik z odprtim morjem, bodo mnogi od njih še naprej zavajali sebe in druge z utvaro, da bi brez arbitraže lahko dobili več. Presenetljivo pa je, da leto in pol po referendumski potrditvi arbitražnega sporazuma s Hrvaško Delo znova »odpira polemiko« o tem, ali je bila ta odločitev »najslabša ali najboljša«.

Omenjeni članek se začne že s stotič ponovljenim oporekanjem zgodovinskemu dejstvu, da je Slovenija pred več kot pol stoletja savudrijski del piranske občine odstopila Hrvaški. Avtor za to uporabi »kavarniški« argument, da je to naredil Kardelj, ne pa Slovenija. Tudi če bi bila to res izključno Kardeljeva ali partijska povojna odločitev (čeprav ima v resnici svoj temelj v stališčih Znanstvenega sveta SNOS pod vodstvom dr. Zwittra že iz februarja 1944, ta pa v znamenitem Kozlerjevem zemljevidu slovenskih dežel in v njem vrisani etnični slovensko-hrvaški meji), je za mednarodno pravo popolnoma nepomembno, kakšna je bila v neki državi oblast, ko je ta država drugi nekaj dala ali obljubila, na primer prepustila del ozemlja, ki bi ga ob prvi razmejitvi med njima namesto tega lahko zahtevala zase.

Toda Slovenija tega takrat žal ni naredila – in savudrijski del piranske občine je tako ob priključitvi cone B STO Jugoslaviji postal del Republike Hrvaške, ne Slovenije. G. Švagelj nato, ne da bi za to navedel kakršenkoli argument, zavajajoče zatrdi, da se je to zgodilo »v diametralnem nasprotju s čisto vsemi možnimi takratnimi paragrafi«. Se prav lepo sliši – samo čisto nič ni res.

O (ne)legitimnosti
in (ne)legalnosti

Ko sta obe dotedanji federalni republiki leta 1991 postali samostojni državi, je Slovenija to dotlej le z zakoni določeno mejo potrdila še z ustavnim aktom, s Temeljno ustavno listino.

Kljub omenjenemu začetnemu oporekanju g. Švagelj zadnje nato celo prizna, toda takoj za tem se spet vrne k trditvi (brez argumentov) o »nelegalnem in nelegitimnem zmanjšanju tisočletnega ozemlja piranske občine«. Nelegitimno je bilo to morda res (odvisno od tega, kaj razumemo pod legitimnostjo) – v čem naj bi bila nelegalnost (to je nezakonitost) tega »odstopa« leta 1954, potrjenega leta 1991, pa nam g. Švagelj ne pove. A celo, če bi bilo to dejanje vsaj leta 1954 res nezakonito, je bila ta razmejitev uzakonjena s slovenskimi in hrvaškimi zakoni takoj v naslednjih letih, leta 1991 pa še ustavno potrjena.

Sledi povsem nelogična trditev, da je bil nekoliko poznejši prehod območja Belvedur–Pregara iz Hrvaške v Slovenijo že druga sprememba »republiške meje v Istri«. Prva naj bi bila izguba savudrijskega dela piranske občine – toda takrat te »republiške meje v Istri« (namreč v tem delu Istre, ki je takrat spadal v cono B STO) v resnici sploh še ni bilo! Znotraj cone B je obstajala le razmejitev med koprskim in bujskim okrajem, kot »predhodnica« poznejše meje med republikama Slovenijo in Hrvaško.

O pridobivanju
in izgubljanju

Še bolj nelogično, že naravnost bizarno pa je temu sledeče Švagljevo vprašanje – ali ima morda tista »druga« sprememba meje (Belvedur–Pregara) »kaj večjo mednarodnopravno težo« kot domnevno prva. V čem naj bi ta »večja mednarodnopravna teža« bila, avtor ne zna povedati. Da je to območje – po volji tamkajšnjega prebivalstva in ob soglasju obeh republik – lahko prešlo iz Hrvaške v Slovenijo, je, nasprotno, samo še dodaten dokaz, da je bila tam meja med republikama res zakonito določena in od obeh republik priznana.

To zadnje izrecno priznava tudi g. Švagelj: »celotna procedura je od začetka do konca potekala natanko po vseh možnih takratnih paragrafih«! Kakšno »večjo mednarodnopravno težo« naj bi s tem dobila njegova teza o domnevno nelegalni kopenski meji v Istri? Naj razume, kdor more.

Da tako nelogična in zmedena izhodišča avtorja lahko privedejo samo do še bolj nelogičnega sklepa, seveda ne preseneča. Na koncu članka avtor namreč trdi, da pri arbitraži Hrvaška »tako rekoč nima kaj izgubiti«, Slovenija pa da »lahko veliko izgubi in veliko dobi«.

Kaj naj bi Slovenija pri tem lahko izgubila, avtor sicer spet ne pove. Če pri tem meri na »izgubo savudrijskega dela piranske občine«, ga je treba še enkrat spomniti na dvoje: prvič, da tega dela ozemlja Slovenija sploh ni mogla izgubiti, ker ga še nikoli niti imela ni (imela ga je le piranska občina, preden je postala del slovenske države), in drugič, tudi če pri tem mislimo le na to, da tega ozemlja Slovenija takrat ni pridobila, se je ta »izguba« zgodila že pred pol stoletja in pri sedanji arbitraži sploh ni več »v igri«. Tega ozemlja torej pri tej arbitraži ne moremo ne izgubiti ne dobiti, ker je ta del meje med državama nesporen in zato sploh ni premet arbitražnega odločanja.

Pri morski meji pa je ravno nasprotno, kot trdi g. Švagelj. Pri potegnitvi morske meje znotraj Piranskega zaliva bosta nekatere od svojih izhodiščnih zahtev sicer »izgubili« najbrž obe državi, saj meja skoraj gotovo ne bo potegnjena ne po savudrijski obali ne po sredini zaliva, ampak nekje vmes.

Toda precej pomembnejše je naslednje vprašanje: Kje in kako bo arbitraža Sloveniji zagotovila »stik z odprtim morjem«? Pri tem bistvenem vprašanju pa je prav Slovenija tista, ki »tako rekoč nima kaj izgubiti«. Ta stik ji je bil s podpisom arbitražnega sporazuma vnaprej zagotovljen – in na kateregakoli od možnih načinov ji ga bo arbitraža zagotovila, v vseh primerih bo to šlo na račun morja, ki ga je Hrvaška doslej štela za svoje:

• ali bo Slovenija dobila svoj koridor skozi hrvaške teritorialne vode (kar bi bila skrajna rešitev v našo korist in zato ni verjetna),

• ali bo ta koridor v kondominiju obeh držav,

• ali (Türkova varianta) bodo tam skrčili hrvaške teritorialne vode na manj kot 12 milj,

• ali pa bodo arbitri morda našli še kakšno četrto različico za omogočenje tega slovenskega stika z odprtim morjem. Ampak brez takšnega ali drugačnega posega v morje, ki si ga zdaj lasti Hrvaška sama, to sploh ni mogoče.

Prav zato je Hrvaška arbitražnemu sporazumu tudi tako nasprotovala. In vse priznanje Borutu Pahorju, da je priložnost, ki se je ob zainteresiranosti Hrvaške za vstop v Evropsko unijo za kratek čas ponudila, zelo spretno izkoristil in Sloveniji zagotovil, da bo dobila mednarodnopravno zagotovljen stik z odprtim morjem.