Tiskane izdaje
16. avgust 2014
Težava vojne je, da sta v njej vedno udeleženi dve strani. Veliko bolj preprosto bi bilo, če bi bila vpletena samo ena stran. Se razume, naša stran. Tako pa izdelaš čudovit načrt za naslednjo vojno, se nanjo pripravljaš in izvajaš trening, dokler ni vse popolno. Ko pa se vojna začne, se na tvoje veliko presenečenje pojavi tudi druga stran, ki ima prav tako čudovit načrt in se je tudi sama pripravljala in urila na vojno.
Pri srečanju dveh načrtov gre vse narobe. Oba se namreč sesujeta. Ne veš, kaj se bo zgodilo in kako nadaljevati. Delaš stvari, ki jih nisi načrtoval. Ko imaš vsega dosti in hočeš oditi, pa ne veš kako bi to izvedel. Končati vojno je veliko težje kakor pa jo začeti, še posebej, ko hočeta obe strani razglasiti zmago.
Takšna je trenutna situacija.
Kako se je vse skupaj začelo? Odvisno od tega, kje hočeš začeti.
Kot povsod drugod, je vsak dogodek v Gazi reakcija na drug dogodek. Nekaj storiš zato, ker je druga stran naredila nekaj, kar je storila zato, ker si ti naredil nekaj. Zadevo lahko pojasnjujemo za nazaj do začetka zgodovine, ali pa vsaj do junaka Samsona.
Filistejci so ujeli Samsona, ga oslepili in pripeljali v Gazo. Tam je storil samomor in sicer tako, da je porušil tempelj v katerem je bil skupaj s Filistejci in njihovimi voditelji. Pri tem je zavpil: »Naj umre moja duša s Filistejci!« (Sodniki 16,30)
Če je ta dogodek predaleč v zgodovini, pa začnimo z začetkom okupacije leta 1967.
(Pred tem se je zgodila tudi pozabljena okupacija. Ko je Izrael v sueški vojni leta 1956 osvojil območje Gaze in celotni Sinaj, je David Ben-Gurion razglasil ustanovitev »Tretjega Izraelskega kraljestva«. Nekaj dni pozneje je z zlomljenim glasom sporočil, da je predsedniku Dwightu Eisenhowerju obljubil umik s celotnega Sinajskega polotoka. Nekatere izraelske stranke so ga spodbujale, naj obdrži vsaj območje Gaze, a je to zavrnil, saj ni hotel imeti v Izraelu še dodatnih nekaj sto tisoč Arabcev.)
Prijatelj me je opozoril na članek, ki sem ga napisal skoraj dve leti po šestdnevni vojni med katero smo zopet okupirali Gazo. Takrat sem odkril, da sta bila dva arabska cestna delavca, eden z Zahodnega brega, drugi z območja Gaze, za isto delo plačana različno. Delavcu iz Gaze so plačali manj.
Ker sem bil poslanec v knesetu, sem zadevo raziskal. Visok uradnik mi je razložil, da je to stvar politike, katere namen je bil, da Arabci zapustijo Gazo in se naselijo na Zahodnem bregu (ali drugje). S tem bi razkropili 400.000 Arabcev, ki so takrat živeli v Gazi in so bili večinoma begunci iz Izraela. Očitno pa se vse skupaj ni kaj preveč dobro izšlo, saj jih danes tam živi okoli 1,8 milijona.
Februarja 1969 sem opozoril: »Če bomo tako nadaljevali, se bomo morali soočiti s težko izbiro: bodisi da bomo trpeli zaradi vala terorizma, ki bo zajel vso državo ali pa bomo izvajali dejanja maščevanja in zatiranja, ki bodo tako brutalna, da bodo pokvarila naše duše in nas bo zaradi njih ves svet obsojal.«
Tega ne omenjam zato, da bi se hvalil, ampak da bi pokazal, kako je lahko vsak razumen človek predvidel kaj se bo zgodilo.
Potrebnega je bilo dolgo časa, da je Gaza dosegla to točko.
Spominjam se nekega večera v Gazi sredi devetdesetih let. Povabljen sem bil na palestinsko konferenco o zapornikih, ki je trajala nekaj dni. Gostitelji so naju z Rachel namestili v hotelu na obali. Gaza je bila takrat prijeten kraj. Zvečer sva se sprehajala po osrednjem bulevarju in prijetno kramljala z ljudmi, ki so vedeli da sva Izraelca. Bila sva srečna.
Spominjam se tudi dne, ko se je izraelska vojska umaknila z večine območja. Zraven Gaze je stala nekaj nadstropij velika izraelska opazovalnica, iz katere »so lahko izraelski vojaki gledali skozi vsako okno v Gazi«. Ko so vojaki odšli, sem splezal na vrh in pri tem šel mimo srečnih fantov, ki so tekali gor in dol kot angeli po lestvi v biblijski zgodbi o Jakobovih sanjah. Spet smo bili vsi srečni. Fantje so zdaj verjetno člani Hamasa.
Takrat se je Jaser Arafat, sin družine iz Gaze, vrnil v Palestino in si glavni stan postavil v Gazi. Zgrajeno je bilo novo letališče. Naokoli so krožili načrti za novo pristanišče.
(Velika nizozemska korporacija, ki gradi pristanišča, me je diskretno kontaktirala in me prosila, naj jim preko prijateljskih vezi z Arafatom priskrbim posel. Namignili so na zelo veliko nagrado. Vljudno sem jih zavrnil. Vsa leta kar sem poznal Arafata, ga nisem nikoli prosil za uslugo. Prepričan sem, da je bil to temelj najinega nenavadnega prijateljstva.)
Če bi bilo pristanišče zgrajeno, bi postala Gaza cvetoče trgovsko središče. Življenjski standard bi strmo narasel in nagnjenost ljudi k izvolitvi radikalne islamske stranke bi popustila.
Zakaj se to ni zgodilo? Izrael ni dovolil gradnje pristanišča. V nasprotju s posebnimi obvezami leta 1993 sprejetega sporazuma iz Osla je presekal vse povezave med območjem Gaze in Zahodnim bregom. Namen tega je bil, da prepreči vzpostavitev kakršne koli učinkovite palestinske države.
Res je, premier Ariel Šaron je izpraznil nekaj naselij ob obali Gaze. Danes je eden od sloganov desničarjev takšen: »Izpraznili smo celotno območje Gaze in kaj smo dobili v zameno? Rakete Kasam!« Ergo: ne smemo zapustiti Zahodnega brega.
Toda Šaron območja Gaze ni prepustil palestinskim oblastem. Izraelci so obsedeni z idejo, da morajo delati vse »unilateralno«. Vojska se je umaknila in območje Gaze se je brez vlade in brez kakršnega koli sporazuma med obema stranema znašlo v kaosu.
Gaza se je pogreznila v bedo. Na palestinskih volitvah leta 2006, ki jih je nadzoroval bivši predsednik Jimmy Carter, so ljudje v Gazi - in na Zahodnem bregu - dali relativno večino Hamasu. Ko mu ni bila prepuščena oblast, si je območje Gaze vzel s silo, prebivalci pa so temu ploskali.
Izraelska vlada je reagirala z blokado. Okupacijska oblast je dovolila pretok omejenih količin blaga. Neki ameriški senator je zagnal vik in krik ko je ugotovil, da so bile testenine obravnavane kot varnostno tvegane in zato niso mogle skozi blokado. Prav tako ni moglo priti skoraj nič iz Gaze, kar je nerazumno z »varnostnega« vidika »tihotapljenja« orožja, a povsem jasno z vidika »davljenja«. Nezaposlenost je dosegla skoraj 60-odstotna.
Območje Gaze je dolgo približno 40 kilometrov in široko 10 kilometrov. Na severu in vzhodu meji na Izrael, na zahodu pa na morje, ki ga nadzoruje izraelska mornarica. Na jugu meji na Egipt, ki ga vodi brutalni proti-islamski diktator, ki je zaveznik Izraela. Kot pravi slogan, je Gaza »največji svetovni zapor na svetu.«
Obe strani razglašata, da hočeta takemu stanju narediti konec. Toda to pomeni dve različni stvari.
Izraelska stran hoče pod bolj sproščenimi pogoji blokado obdržati. Testenine in še mnoge druge stvari bo dovoljeno dovažati v Gazo, a pod strogim nadzorom. Nobenega letališča ne bo in nobenega pristanišča. Hamasu pa je potrebno preprečiti ponovno oboroževanje.
Palestinska stran hoče odpravo blokade po uradni poti. Hočejo pristanišče in letališče. Ne moti jih nadzor, bodisi mednarodni ali pa s strani enotne palestinske vlade pod vodstvom Mahmuda Abasa.
Kako izrisati to kvadraturo kroga? Še posebej ko je »posrednik« egiptovski diktator, ki v praksi deluje kot izraelski zastopnik. Značilno za to situacijo je, da so ZDA kot posrednik odsotne. Po neuspešnih prizadevanjih Johna Kerryja za mirovno posredništvo ves Bližnji vzhod zaničuje ZDA.
Izrael ne more »uničiti« Hamasa kot to glasno zahtevajo naši napol fašistični politiki (tudi vladni). Pravzaprav ga v resnici sploh noče uničiti. Če bo Hamas »uničen«, bo potrebno Gazo predati palestinskim oblastem (se pravi Fatahu). To bi po dolgotrajnih in uspešnih naporih Izraela, da loči Zahodni breg in Gazo, pomenilo njuno ponovno združitev. To pa za Izrael ni v redu.
Če bo Hamas ostal, potem Izrael ne bo mogel dopustiti širjenja »teroristične organizacije«. Sprostitev blokade, če bo do nje sploh prišlo, bo omejena. Prebivalstvo se bo še bolj oklenilo Hamasa in sanjalo o maščevanju za grozljivo opustošenje, ki ga je v tej vojni povzročil Izrael. Nato bo prišla naslednja vojna, ki pa jo Izraelci tako ali tako pričakujejo.
Na koncu bomo tam, kjer smo bili.
Prave rešitve za Gazo ne more biti brez prave rešitve za Palestino. Blokada se mora končati, pomembnih varnostnih vprašanj obeh strani pa se je potrebno lotiti na pravi način. Območje Gaze in Zahodnega brega (z Jeruzalemom) je potrebno ponovno združiti. Vzpostaviti je potrebno štiri »varne prehode« med ozemljema, ki ju predvideva sporazum iz Osla. Izvesti je potrebno že davno zakasnele predsedniške in parlamentarne volitve, novo vlado pa morajo priznati vse palestinske frakcije in svetovna skupnost, vključno z Izraelom in ZDA. Na temelju vzpostavitve dveh držav je treba pričeti z mirovnimi pogajanji in jih v primernem času tudi zaključiti. Hamas mora formalno sprejeti mirovni sporazum, ki bo izhajal iz teh pogajanj. V obzir je potrebno vzeti legitimne izraelske varnostne skrbi. Potrebno je odpreti pristanišče ter omogočiti Gazi in celotni palestinski državi uvoz in izvoz blaga. Nobenega smisla ni v tem, da se katerokoli vprašanje »rešuje« ločeno. Reševati jih je potrebno skupaj in tudi možno jih je reševati skupaj.
Razen če se hočemo vrteti v krogu, iz ene »runde« v naslednjo, brez upanja na rešitev.
»Mi« -- Izraelci in Palestinci, za večno vklenjeni v objem vojne.
Ali pa bomo storili tako kot Samson: samomor.
