Zavožena Slovenija: Ja. Resetirati. 
Skrajni čas!

... rekordno nezaupanje v državne institucije, prosti pad na lestvicah konkurenčnosti, nazadovanje na lestvici medijske svobode in uvrstitev Slovenije med »demokracije z napakami«. To nista pesimizem in črnogledost. Prvi korak bolnika je, da si prizna, da ima problem, in gre k zdravniku. Potem je od pravilne diagnoze odvisna uspešnost zdravljenja.

Tri diagnoze

Prva diagnoza je, da je za vse skupaj kriv nesrečen splet okoliščin, od svetovne gospodarske krize prek slabih potez prejšnje vlade in anekdotičnih pojavov, kot je kak nezadovoljen novinar ali gospodarstvenik, ki je pač jezen, odgovarjal na mednarodne ankete. Da o zlovoljnih protivladnih medijih, ki da širijo samo slabe novice, niti ne govorimo. Še nekaj zelenih luči prižgemo na vladnem semaforju, pa bomo zmagovalci krize, pravijo. Ampak tej teoriji niti na vladni strani skoraj nihče več ne verjame.

Druga diagnoza je, da imamo žal operativno nesposobno in razglašeno vlado ter sistem odločanja v državi, ki skozi razne usklajevalne in posvetovalne organe ter referendume blokira učinkovito in hitro sprejemanje odločitev. In hitrost je res še posebej pomembna v času krize. Če bi vlado resetirali, ji na čelo postavili sposobnega menedžerja in mu spravili s poti polena – referendume, sindikate, delodajalce, študente in upokojence –, bi vsaj seje vlade imele rep in glavo, tiskovne konference bi bile v konsistenci s stvarnostjo, kaznovali bi vse, ki napačno parkirajo, in morda bi celo vlaki spet vozili točno.

Tretja diagnoza je, da stvari niso gnile na površini, ampak v temelju. Da je slabo vodenje države tukaj in zdaj (pa tudi tukaj in kdaj prej) logična posledica »slovenske poti« in ne anomalija, ki jo lahko uredimo s površinskimi ukrepi. Potrebno je resetiranje operacijskega sistema in ne zgolj krpanje nekaterih programov, ki tečejo na površju. Mislimo, da je v vsaki od diagnoz nekaj resnice, največ pa v zadnji. Poglejmo, zakaj.

Gradualizem je nasedel

Že skoraj desetletje je minilo, odkar ekonomisti opozarjajo, da je slovenski razvojni model zastal in da bodo za večjo konkurenčnost potrebne strukturne reforme. Prihodnje leto se bo iztekel mandat že drugi vladi, ki je napovedala njihovo izvedbo. Kljub tej načelni odločnosti pa ni bilo kaj prida narejenega. Prejšnja vlada je nekoliko znižala davčno obremenitev, poenostavila poslovno okolje, povečala prožnost trga dela ter omogočila konkurenco v visokem izobraževanju. Sedanji vladi je v dveh letih in pol uspelo skozi parlament spraviti pokojninsko reformo in reformo študentskega dela.

Naštete spremembe je z veliko dobre volje možno imenovati korak v pravo smer. Vendar so ti koraki majhni. Ni bilo nobene resne privatizacije ključnih podjetij, nobene prenove zakonodajnega, nadzornega in pravosodnega okvira, ki bi temeljito spremenila pravila igre. Vse skupaj je videti, kot da bi se bojevali z močnimi valovi, mi pa bi se na čolnu ves čas prepirali, kdo bo glavni, zraven pa še tu in tam z veslom malo podrgnili po gladini. Če bi tako ravnali v kakšnem podjetju, bi nadzorniki že zdavnaj zamenjali upravo.

Medtem ko se ni kaj dosti naredilo, so šle stvari svojo pot. Podjetja, ki so pod ideologijo nacionalnega interesa postala bojni plen lastnih menedžerjev in z njimi povezane politike, so propadla ali pa so v hudi krizi. Banke, ki so to financirale, so šibke, ukvarjajo se same s sabo, zdravemu gospodarstvu pa so bolj v breme kot v pomoč.

Nekoč mala srečna družina velikih (post)tranzicijskih omrežij je izčrpana, skregana in nesrečna

Slovenija ima med vsemi članicami EU največji delež državne lastnine v gospodarstvu. Med tridesetimi največjimi podjetji po prihodkih najdemo tako kar polovico takšnih, v katerih ima država bodisi neposredno bodisi posredno ključen vpliv na upravljanje podjetja. Iz tega izhaja, da politična elita prek organov upravljanja posredno obvladuje polovico denarnega toka, ki ga ustvarijo največja slovenska podjetja. Če k temu dodamo državno podeljevanje koncesij in prištejemo še vsa javna naročila države, lokalnih skupnosti, različnih javnih podjetij in javnih zavodov, lahko ogromen vpliv politike na gospodarstvo matematično izračunamo.

Namesto da bi politika na ekonomskem trgu ustvarjala za vse enake razmere, skrbi za tranzicijska omrežja, ki svojo poslovno uspešnost gradijo na povezavah med politiko in gospodarstvom in ne na svoji globalni konkurenčnosti. Ceno za to dejansko plačujejo državljani; nekateri v obliki negotovih in slabo plačanih delovnih mest, vsi pa v obliki višjih davkov, prispevkov, trošarin in cen javnih storitev.

Takšen način poslovanja se je v obdobju tranzicije uveljavil kot nekakšen slovenski business as usual, posel kot ponavadi. Povzroča tržne distorzije in izkrivlja enakopravno konkurenco na trgu, posebej med malimi in srednjimi podjetji. Posledica je negativna selekcija, tako med podjetji kakor tudi med kadri v teh podjetjih, saj je napredovanje pogosto bolj odvisno od politične primernosti kot pa od strokovnosti. Mnoga perspektivna podjetja ne pridobijo posla na domačem trgu, tudi če so konkurenčna, hkrati pa na podlagi tranzicijskih mrež cvetijo podjetja, ki sicer nimajo nobene možnosti za internacionalizacijo poslovanja oziroma za prodor na tuje trge. To je tudi eden izmed sistemskih razlogov, da je v Sloveniji tako malo primerov podjetij, ki bi se iz malih družinskih preoblikovala v uspešna dobro internacionalizirana srednja in velika podjetja. Guru strateškega menedžmenta Michael Porter je že pred časom ugotovil, da je prvi pogoj za konkurenčno gospodarstvo zahtevno domače povpraševanje, drugi pa konkurenčen domači trg.

Ekonomska politika favoriziranja močnih državnih podjetij (praviloma najmočnejših igralcev na posameznih trgih) pod krinko nacionalnega interesa in ob sponzorstvu državne banke (ki dejansko že dvajset let deluje kot monetarni izrastek državnega proračuna) ni mogla pripeljati nikamor drugam kot v zadnjo etapo deviantne lastniške konsolidacije. Kjer pa je »srečno družino« presenetila gospodarska kriza.

Ekonomske raziskave namreč nedvoumno kažejo, da se je zadolžitev podjetij pred krizo močno povečala in v povprečju presega zadolžitev primerljivih tujih podjetij. Namen tega zadolževanja pa ni bilo tehnološko-tržno prestrukturiranje podjetij, temveč lastniška konsolidacija. Pri tem so povsem odpovedali nadzorni mehanizmi lastnikov teh podjetij. Nadzorniki so bili imenovani bodisi z blagoslovom politike bodisi na predlog uprav družb, ki naj bi jih nadzorovali. Namesto da bi se med nadzorniki in upravami uveljavil kritičen nadzorniški odnos, so se med njimi oblikovale različne neformalne interesne koalicije. Sistem »usklajevanja samoupravnih interesov« je mutiral v usklajevanje interesov znotraj »malih srečnih družin« nadzornikov, uprav, skladov za upravljanje in njihovih lastnikov. Tako ni naključje, da je bil denimo predsednik nadzornega sveta SCT hkrati predsednik uprave LHB Frankfurt, hčerinske banke NLB.

Regulatorji molčijo

V prehodu iz samoupravne dogovorne ekonomije smo na papirju ustvarili regulatorne mehanizme, ki bi kaj od zgornjega morali opaziti in odreagirati. Vendar regulatorji ali namerno molčijo ali delujejo selektivno. Vlade, ki bi morale skrbeti za delovanje regulatorjev in s tem zagotavljati stabilnost sistema na najvišji ravni, pa zagotavljajo zgolj to, da regulatorji ne delujejo. Kako bi si sicer drugače predstavljali molk celotne države ob dokazanem nedelovanju regulatorja bančnega trga – Banke Slovenije – v primerih oslepitve te institucije, ko je šlo za denimo vprašanje podcenjevanja tveganja bank pri kreditiranju in portfeljskem izpostavljanju tajkunskih prevzemov in izgrajevanju kreditnih piramid gradbenega sektorja. Ali pa molk, s katerim je bil blagoslovljen njihov zadnji kartelni eksperiment. Da sploh ne govorimo o tem, kako Banka Slovenije ni ničesar slišala ali videla v primeru slovenske Hypo banke.

Tak primer pa ni le Banka Slovenije. Spomnimo se samo, s kakšno lahkoto je vlada dopustila nestabilnost v javnih financah, ko se je odločila ignorirati računsko sodišče. Kako je direktor direktorata za energijo zavzeto branil kartelni dogovor elektrodistributerjev? Kako dolgo je trajalo, da so se v Sloveniji začeli kazati pozitivni vplivi konkurence v telekomunikacijah?
Je torej smešno, če skupina posameznikov na okrogli mizi zahteva tudi resetiranje in ponovno vzpostavitev mrtvoudnega regulatorskega sistema? Če je to komu smešno in nepotrebno, potem je tako samo zaradi njegove rente, ki bi ob delovanju regulatorjev izginila, ali ker je politični dobrotnik interesnim skupinam ali pa ker naivno verjame v zadnjo linijo obrambe, v pravno državo.

Pravo je zlorabljeno

Slovenija je domnevno pravna in socialna država, v kateri menda izvršuje oblast ljudstvo bodisi neposredno – s politično vse bolj (zlo)rabljenim referendumom – bodisi posredno z volitvami. To so ključni stebri sleherne demokracije, ki bi morali biti nedotakljivi, zategadelj bi smeli pričakovati od oblasti, da jih bo spoštovala. Vse več referendumov je še en simptom stanja, ko politika ni sposobna ustvarjati minimalnih podlag za spremembe. Skrb zbuja, da druge veje oblasti ne spoštujejo in ne izvršujejo odločb ustavnega sodišča in rednih sodišč. To daje družbi signal, da je tako ravnanje sprejemljivo in dopustno, od tod nespoštljiv in prezirljiv odnos državljanov do sodnikov in sodstva kot celote. Zato zaupanje v vse oblastniške veje – zakonodajno, izvršilno, sodno, ustavno in medijsko – nenehno upada. Takšno zaničevanje lahko pripelje do razkroja celotne pravne države.

Morda še hujše od neupoštevanja in nespoštovanja prava so pravne zlorabe. Te huje najedajo pravno državo kot eklatantne kršitve zapisane postave. Gre zlasti za zlorabe pravic, nepremišljeno kovanje in nepravično razlago predpisov ter prelisičenje zakona. Človekove pravice naj bi bile omejene zgolj s pravicami drugih in le v primerih, ki jih določa ustava. Kakršnokoli kratenje onkraj teh mejá pomeni najmanj zlorabo prava, če že ne kršitve ustave. Zloraba prava se tesno prepleta z moralo in etiko, kar je lepo razvidno iz maksime antičnega rimskega prava o prepovedi ravnanja v prevaro zakona, ko stranka zlorabi njegovo pomanjkljivo dikcijo, da doseže cilj, ki je v nasprotju z namenom predpisa.

Vsak dan smo priče tudi drugim zlorabam in kršitvam prava, neznosni preobilici predpisov in uzakonjanju neetičnih pravil. Pričakovali bi, da bo takšno skrb zbujajoče stanje pozitivno vplivalo na prevrednotenje vrednot in duhovno dohitevanje tehnološkega napredka, na širjenje sočutja, sodelovanja in vzajemne pomoči. Toda kot ugotavlja Umberto Eco, družbenopolitična miselnost v primerjavi s sijajnim tehničnim razvojem ni le obstala, temveč se je vrnila desetletja in stoletja v preteklost. Etični razkroj najeda pravno kulturo in vpliva na bujno rast pravnega plevela.

Kriva je politika, kdo pa drug

Slika, ki smo jo naslikali v zadnjih štirih poglavjih, ter ogledalo, ki nam ga kažejo tako domači ekonomisti in pravniki kot tudi mednarodne organizacije, je, da v Sloveniji v dvajsetih letih nismo vzpostavili konkurenčnega tržnega gospodarstva, da nam zmanjkuje sredstev za socialne, izobraževalne, zdravstvene in druge sicer slabo upravljane storitve države in da ne delujejo ne regulatorji ne pravna država. Imamo neobstoječ ekonomski trg, ki se utaplja v senci državnih in paradržavnih podjetij, regulatorje, ki so skorajda po pravilu mrtvi, civilno družbo, ki je zgolj mobilizacijski instrument političnih strank. Da je stanje tako, je kriva politika. Imamo jo zato, da te stvari postavi na noge. Vsaj v demokracijah. Ampak politike smo izbrali volivci. Zato je ključno vprašanje, zakaj smo zadnjih dvajset let izbirali politike, ki tega niso uredili.

Zakaj izbiramo, kakor izbiramo?

Najprej si dajmo olajševalno okoliščino: izhodiščni položaj ni bil dober. Na ekonomskem trgu je socialističnim podjetjem država z visokimi carinami, prepovedjo uvoza in pomanjkanjem deviz pomagala v tekmi s konkurenco. Naslanjanje na lastne moči, samozadostnost je iz politične parole iz časov informbiroja mutirala v nacionalni interes. Samoupravno dogovarjanje je mutiralo v prijateljski biznis znotraj tranzicijskih omrežij. Tudi na političnem in medijskem trgu smo pred dvajsetimi leti štartali iz monopola ene ideologije in ene resnice. Takratna pravna država je bila služkinja tega monopola. Velik del politike je bil zainteresiran za to, da se sinergija, ki si jo dajejo nekonkurenčni pogoji na ekonomskem, političnem in medijskem trgu, ohrani.

Vprašanje pa ostaja: Ali si slovenski volivci res ne želimo živeti v pravni in socialni državi ter tržnem gospodarstvu ali pa smo bili zapeljani v odločitve in izbire, ki jih v resnici nismo želeli?

Razloge za prvo možnost bi našli v slovenskem preživetvenem modelu, kjer veliko državljanov vleče drobne rente prav zato, ker sistem ne funkcionira na drobno (zveze in poznanstva, drobni privilegiji, siva ekonomija, neplačevanje tega ali onega davka, študentsko delo, zgodnje upokojevanje, fiktivne bolniške, fiktivni študij, fiktivne zaposlitve skozi espeje …). Ta interes lahko da sedanjemu stanju legitimnost: da bi državljani ohranili profite na drobno, so bili pripravljeni voliti oblast, ki je tolerirala ali celo aktivno servisirala profiterje na debelo. Ampak ti so edini, ki se jim ta kupčija izplača.

Druga možnost je, da so bili volivci zapeljani. Zapeljevanje volivcev z izkoriščanjem njihovih predsodkov je opisal Caplan v knjigi Mit o racionalnem volivcu, in sicer štiri predsodke:

1) podcenjevanje tržnih mehanizmov (slovenski prevod: nacionalni šampioni);
2) podcenjevanje koristnosti ekonomskih stikov s tujino (prevod: nacionalni interes);
3) precenjevanje ustvarjanja dela (prevod: sindikalni boj za ohranjanje delovnih mest);
4) podcenjevanje uspehov in precenjevanje prihodnjih težav (prevod: želeli bi si, da je to uvodni odstavek v ta članek, pa se bojimo, da je ocena realna).

V Sloveniji bi k temu lahko dodali še peti predsodek: precenjevanje ideologije. Zahod je toleriral kup bližnjevzhodnih voditeljev, češ da so branik pred islamskim fundamentalizmom. Del slovenskih volivcev je pripravljen izbrati določeno politiko, ker naj bi bila branik pred nekakšnim desničarskim fundamentalizmom. Oziroma levičarskim, kakor kdo raje prebere.

Bistveno orodje pri zapeljevanju volivcev so mediji in njihovi novinarji. Če se radi predstavljajo kot četrta veja oblasti, potem seveda nosijo tudi svoj del odgovornosti: v kakšni meri so novice posredovali resnicoljubno, v kolikšni so vanje vpletali svoja mnenja, prepričanja in koliko so bili orodje politične propagande in so le razpihovali naštete predsodke.

V vsaki od diagnoz je nekaj resnice, imamo nekaj olajševalnih okoliščin in na oba načina smo izbirali slabe rešitve. To nas je pripeljalo na rob bankrota in potreben je reset.

Razmišljati o bistvenem

Resetiranje se nam lahko zgodi od zgoraj navzdol, tako kot se je z avstrijskimi varnostniki zgodilo Hypo banki. Nemško-francoski pakt za konkurenčnost bo tak reset za celo državo. A z omejenim dosegom, ker se vsaj od Martina Krpana dalje znajdemo.

Resničen reset se mora zgoditi tukaj, v Sloveniji. Resetiranje novinarjev pomeni resnico-ljubno pisanje. Volivci morajo resetirati svoje vrednote, svoje srce: lumparije na drobno dajejo glasove lumpom na debelo. In glava volivcev mora spregledati propagando, ki brenka na tistih pet predsodkov. Resetirani volivci bodo bolj zahtevni kupci na slovenskem političnem trgu in trgovci – stranke – se jim bodo morali prilagoditi. Politične stranke se bodo morale resetirati in nekatere priznati svojo idejno bankrotiranost in odvisnost od predsodkov. Mimogrede, podpisani nove ne ustanavljamo.

Potem bodo volitve o tem, ali drži tista tretja diagnoza, da je treba nekaj stvari v temelju spremeniti, namreč delovanje trgov, regulatorjev, pravne in socialne države ter civilne družbe. Volitve bodo o tem, kako to narediti. Zmagovalec bo imel legitimnost in podporo, da naredi, kar je napovedal. Odgovor na morebitnem referendumu ne bo mogel biti nič drugačen od tistega na volitvah. Noben socialni partner ali interesna skupina se ne bo mogla postaviti nad demokratično izvoljeno oblast z licenco za spremembe.

Enkrat za spremembo potrebujemo volitve o bistvenem, volivci pa se morajo potruditi o bistvenem razmišljati.

Poslušati srce

Razmišljati je naporno. Težko je razpoznati vse trike, ki jih uporabljajo politika in mediji. Težko si je priznati, da imamo predsodke, ki jih izkoriščajo. Namesto glave zato morda lahko poslušamo srce in se spomnimo, kaj sta učila Platon in Cicero: da nismo rojeni samo zase. Del našega bitja zahtevajo domovina in prijatelji, družina in celotno stvarstvo. Vsi ti potrebujejo naše sočutje, empatijo, v smislu tiste Rifkinove empatične civilizacije. Svet ni vedno ču-do-vit, kot smo videli v filmu, je pa lepši, kadar sebičnost preraste v sočutje. Če bi vsakdo delal po svojih močeh v skladu s pravnimi, moralnimi in etičnimi pravili, bi živeli v bistveno prijaznejši in bolj velikodušni družbi. In dobra energija pritegne dobro energijo.