Tiskane izdaje
Pred petindvajsetimi leti sem oktobra v Reykjaviku, glavnem mestu
Islandije, sedel nasproti Ronalda Reagana, da bi se dogovorila o sporazumu, s katerim bi omejili in do leta 2000 popolnoma odpravili grozljive arzenale jedrskega orožja ZDA in Sovjetske zveze.
Kljub številnim razlikam, ki so obstajale med nama, sva bila z Reaganom prepričana, da civilizirane dežele tega barbarskega orožja nikakor ne bi smele uporabljati za zagotovitev lastne varnosti. Čeprav v Reykjaviku nisva uresničila najinih glavnih želja, je bilo vrhunsko srečanje, kakor je poudaril moj sogovornik, »pomembna prelomnica v iskanju varnejšega sveta«.
V prihodnjih nekaj letih se bo skoraj zagotovo pokazalo, ali se bodo uresničile najine sanje o tem, da bi svet odrešila jedrskega orožja.
Tisti, ki se z nama ne strinjajo, menijo, da je jedrska razorožitev nekaj nerealnega, v najslabšem primeru pa celo nevarna utopija. Kot dokaz, da je jedrska grožnja edino sredstvo za preprečevanje vojne, navajajo »dolgo obdobje miru« v času hladne vojne.
Trdo in krhko
Kot nekdanji poveljnik tega orožja odločno nasprotujem takšnim trditvam. Jedrska grožnja je bila vedno najtrša in hkrati zelo krhka zagotovitev miru. Ker nam ni uspelo predlagati prepričljivega načrta jedrske razorožitve, so ZDA, Rusija in druge jedrske sile, s tem, ko niso ukrepale, povzročile, da bo v prihodnosti neizogibno uporabljeno jedrsko orožje. Takšno katastrofo moramo preprečiti.
Kakor sem – skupaj z Georgeem P. Shultzem, Williamom J. Perryjem, Henryjem Kissingerjem, Samom Nunnom in drugimi – poudaril pred petimi leti, je postalo jedrsko orožje kot sredstvo odvračanja manj zanesljivo, hkrati pa tudi nevarnejše, ko se je povečalo število držav z jedrskim orožjem. Če torej izključimo preventivno vojno (ki se je pokazala za kontraproduktivno) ali uvedbo učinkovitih sankcij (ki so se pokazale za nezadostne), si lahko zgolj z odločnimi koraki v smeri jedrskega razoroževanja zagotovimo vzajemno varnost, ki je potrebna, da bomo na koncu zmožni sprejeti resne kompromise o vprašanjih o nadzoru in neširjenju orožja.
Zaupanje in razumevanje, ki smo ju vzpostavili v Reykjaviku, sta odprla pot dvema zgodovinskima sporazumoma. Leta 1987 je sporazum o jedrskih silah znotrajcelinskega dosega (Intermediate-Range Nuclear Forces – INF) odredil uničenje jedrskih konic, ki so ogrožale mir v Evropi. Leta 1991 pa je prvi sporazum o strateškem zmanjševanju jedrskega orožja (START) v prihodnjih desetih letih za 80 odstotkov zmanjšal jedrski arzenal ZDA in Sovjetske zveze.
Premalo spodbude
Vendar so se začele možnosti za napredek nadzora in neširjenja orožja počasi zmanjševati, ker ni bilo prepričljive spodbude za postopno jedrsko razorožitev. V tistih dveh dolgih dneh v Reykjaviku sem spoznal, da so pogajanja o razoroževanju lahko konstruktivna in naporna hkrati. S tem ko sva združila več medsebojno odvisnih vprašanj, sva z Reaganom ustvarila zaupanje in razumevanje, kakršno je nujno za brzdanje tekme v jedrskem oboroževanju, nad katero smo izgubili nadzor.
Če se ozremo v preteklost, je konec hladne vojne napovedal uveljavitev še bolj zmedenega načrta globalne moči in prepričevanja. Jedrske sile bi se bile morale pridružiti zahtevam iz sporazuma o neširjenju orožja iz leta 1968 in v »dobri veri« sprejeti pogajanja o razorožitvi. To bi okrepilo diplomatski in moralni kapital v prizadevanju za omejevanje širjenja jedrskega orožja po svetu, na katerem ima več držav kot kdaj doslej dovolj sredstev za sestavo jedrske bombe.
Samo resen program vsesplošne jedrske razorožitve je lahko zagotovilo za vzpostavitev globalnega konsenza o tem, da je zastraševanje z jedrskim orožjem mrtva doktrina. Politično in finančno si ne moremo več privoščiti diskriminatorne narave sedanjega sistema, sestavljenega iz tistih, ki »imajo«, in tistih, ki »nimajo« jedrskega orožja.
Premalo poguma
V Reykjaviku se je potrdilo, da nagrada pripade pogumnemu. Začetni pogoji za sprejetje sporazuma o razoroževanju so bili leta 1986 vse prej kot ugodni. Preden sem leta 1985 postal predsednik Sovjetske zveze, so bili v hladni vojni odnosi med velikima silama na dnu. Kljub temu nama je z Reaganom z odprtostjo in osebnim sodelovanjem uspelo ustvariti konstruktivno ozračje.
Zdi se, da nam zdaj manjka voditeljev s pogumom in vizijo, ki bi bili sposobni vzpostaviti zaupanje, potrebno za ponovno uvedbo jedrskega razoroževanja kot nosilnega stebra v mirni globalni ureditvi. Nas so k akciji spodbudile gospodarske težave in katastrofa v Černobilu. Zakaj tokrat globoka recesija in tragedija v Fukušimi na Japonskem nista spodbudili podobnega odziva?
Prvi korak bi moral biti ta, da ZDA končno ratificirajo sporazum o prepovedi jedrskih poskusov (CTBT) iz leta 1996. Predsednik Barack Obama je sporazum podprl kot ključni instrument za ustavitev širjenja orožja in preprečitev jedrske vojne. Napočil je čas, ko mora Obama izpolniti obveznosti, ki jih je leta 2009 prevzel v Pragi, sprejme Reaganovo vlogo velikega govornika in prepriča ameriški senat, naj potrdi ameriško pripadnost CTBT.
Potem bi tudi vse druge države, ki še vedno omahujejo – Kitajsko, Egipt, Indijo, Indonezijo, Iran, Izrael, Severno Korejo in Pakistan –, prisilili, da znova razmislijo o CTBT. Tako bi se približali globalni prepovedi jedrskih poskusov na vseh območjih – v zraku, pod morjem, na prostem in pod zemljo.
Preveč orožja
Naslednji korak bi moral biti, da ZDA in Rusija nadaljujeta izvajanje novega sporazuma START in začneta korenito zmanjševati količino orožja. To še posebno velja za taktično in rezervno orožje, ki ne služi ničemur – razen temu, da prazni sklade in ogroža varnost. V tem okviru je treba poskrbeti za omejevanje količine obrambnih raket, enega ključnih vprašanj, ki je spodkopalo vrhunsko srečanje v Reykjaviku.
Sporazum, ki prepoveduje pridelavo cepljivih snovi za izdelavo jedrskega orožja (FMCT), in uspešno drugo vrhunsko srečanje o jedrski varnosti v Seulu bosta pripomogla k varnemu skladiščenju nevarnih jedrskih snovi. Seveda pa je treba poskrbeti, da se globalno partnerstvo iz leta 2002, katerega glavni namen je nadzor in uničenje vsega orožja za množično uničevanje – jedrskega, kemičnega in biološkega – obnovi in razširi za naslednje srečanje, ki bo prihodnje leto v ZDA.
Naš svet je kljub vsemu preveč militariziran. V sedanjih gospodarskih razmerah je postalo jedrsko orožje orjaška vreča denarja. Če se bodo – in vse kaže, da se bodo – gospodarske težave nadaljevale, morajo ZDA, Rusija in druge jedrske sile poiskati pravi trenutek za razglasitev večstranskega zmanjšanja količine orožja po novih ali že obstoječih kanalih, kakršen je konferenca Združenih narodov o razoroževanju. Takšne razprave bodo za manj denarja zagotovile več varnosti.
Vse preveč vojaštva
Seveda pa se je treba lotiti tudi širjenja konvencionalnih vojaških sil, ki so bile večinoma pogojene z veliko vojaško močjo ZDA. Medtem ko si prizadevamo za sprejetje sporazuma o konvencionalnem orožju v Evropi (CFE), moramo hkrati resno razmisliti tudi o zmanjšanju bremena vojaških proračunov in vojaških sil na globalni ravni.
Ameriški predsednik John F. Kennedy je ob neki priložnosti opozoril, da »vsi moški, ženske in otroci živijo pod jedrskim damoklejevim mečem, visečim na tanki niti, ki se vsak trenutek lahko pretrga«. Več kot petdeset let je človeštvo zaskrbljeno opazovalo to smrtonosno nihalo, medtem ko so voditelji držav razpravljali o tem, kako narediti to tanko, nezanesljivo nit močnejšo. Izkušnja iz Reykjavika nas opozarja, da paliativni ukrepi niso uspešni. Naša prizadevanja pred petindvajsetimi leti bodo poplačana le v primeru, če bo bomba končala – tako kot so končali okovi trgovcev s sužnji in iperit iz velike vojne – v muzeju nasilja, ki je vladalo v preteklosti.
––––––
Mihail Gorbačov, nekdanji predsednik Sovjetske zveze, ustanovitelj Mednarodnega zelenega križa, neprofitne, neodvisne in nevladne organizacije, ki se ukvarja z medsebojno povezanimi problemi varnosti, izkoreninjenja revščine in degradacije okolja.
Project Syndicate 2011
Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.
