Tiskane izdaje
Dogodki v Charlottesvillu potrjujejo spoznanje, da največja grožnja tej državi ne prihaja v prvi vrsti od zunaj, temveč od znotraj, od Amerike same. Novo pri tem je, da je predsednik Trump skrajnim političnim stališčem na široko odprl pot v Belo hišo in jim tako podaril legitimnost v političnem prostoru. Ironija zgodovine je, da je morala nemška (!) kanclerka Angela Merkel te dni opozoriti, da se je treba odločno in z vso silo upreti rasističnemu in skrajnemu desničarskemu nasilju, kjerkoli se pojavlja v svetu. Njeno mnenje se ujema z mnenjem avstrijskega filozofa Karla Popperja, ki je v svoji knjigi iz leta 1945 Odprta družba in njeni sovražniki zapisal, da je treba toleranci do netolerantnosti in netolerantnih postaviti meje.
Trump ignorira opozorila FBI, da so po 11. septembru belski nacionalisti v ZDA izvedli več napadov kot druge skrajne skupine in da se njihovo število povečuje. V zadnjem času so na družbenih medijih belska nacionalistična in neofašistična gibanja v ZDA porasla za 600 odstotkov (!), medtem ko se je na antisemitske tvite leta 2016 kliknilo desetmilijardkrat. Pojav nacistov v Charlottevillu pomeni zgolj vrh ledene gore, če spomnimo, da so v zadnjih letih za več sto nasilnimi dejanji stali desničarski skrajneži. Arie Perliger, ki predava na vojaški akademiji West Point, trdi, da si v zadnjih sto letih nihče ni predstavljal, da bo kdorkoli od ameriških predsednikov podprl rasistično politiko in da bo pri tem lahko užival znatno podporo državljanov.
Skupni cilj skrajnežev
Beli rasisti in drugi desničarski skrajneži danes javno, tudi z orožjem, nastopajo in verjamejo, da so volitve sprejela njihova prepričanja in da bo Trump v nasprotju s prejšnjimi predsedniki toleranten do njihovih nasilnih dejanj. Medtem ta, tako kot že tudi drugi predsedniki pred njim, postavlja v ospredje vojno proti džihadu, še dodatno podžiga podobne demone doma. Pri tem mu pomagajo, kot pišejo v reviji Foreign Policy, osrednji mediji, ki o »svojih« teroristih molčijo ali o njih ne pišejo na prvih straneh. Med številnimi primeri revija navaja poskus razstrelitve pol tone dinamita ta mesec v Oklahoma Cityju v tamkajšnjem javnem parku ali primer treh teroristov v Kansasu, ki so pripravljali razstrelitev stanovanjskega bloka in mošeje. V obeh primerih je šlo za belske nacionaliste. Strokovnjaki za terorizem so si večinoma edini, da džihadisti in desničarski skrajneži politično retoriko in nasilna dejanja obeh izkoriščajo v korist skupnega prepričanja o neizogibnosti dokončnega spopada med Zahodom in islamom.
Resnici na ljubo je treba povedati, da ZDA v svoji zgodovini nikoli niso bile imune za fašizem. Po ameriških zakonih oziroma »ameriškem modelu« rasne diskriminacije (Jim Crow Laws) so se zgledovali tudi v nacistični Nemčiji pri zloglasnih rasnih nürnberških zakonih iz leta 1935, ki so »Nearijcem« odvzeli nemško državljanstvo in pravico do poroke s 'pravimi' Nemci. V Ameriki so poleg tega delovale številne politične stranke in gibanja, ki so zagovarjale fašistične ideje. Po drugi strani pa ne smemo pozabiti, da je v boju proti nacizmu in fašizmu v drugi svetovni vojni sodelovalo blizu šestnajst milijonov ameriških vojakov, ki so zaslužni za reševanje sveta pred najhujšim zlom.
Tudi za Donaldom Trumpom se vleče dolga zgodovina rasizma in simpatij do (neo)nacizma. Njegova prva žena Ivana Trump je pisala o tem, da je imel na svoji nočni omarici knjigo s Hitlerjevimi govori. Poleg tega se je javno zavzemal za skrajno kazen za pet temnopoltih Američanov, ki da so v Central Parku v New Yorku posilili žensko, pozneje, ko je bila dokazana njihova nedolžnost, se jim za to ni opravičil. Med predvolilnimi govori je imigrante iz Mehike označil za posiljevalce, zmerjal Jude v javnosti za premetene, črnce za lene ter je kljub dokumentiranim dokazom oporekal, da je bil Obama rojen v ZDA. V času Nixonovega predsednikovanja pred dobrimi štirimi desetletji je New York Times na prvi strani objavil članek o tem, da je ministrstvo za pravosodje vložilo tožbo proti Donaldu Trumpu zaradi diskriminacije črnopoltih najemnikov v stanovanjih v njegovi lasti. Pomenljivo je tudi, da so leta 1927 Trumpovega očeta artetirali na zborovanju ku-klux-klana, organizacije, ki desetletja pozneje podpirala Trumpovo kandidaturo za predsednika in ga ta čas, še posebno pa v zvezi z dogajanji v Charlottesvillu, odločno podpira.
Kdo ogroža ZDA in Poljsko?
Trump je v nedavnem nagovoru Poljakom v Varšavi v veliko zadovoljstvo tamkajšnje vladajoče elite postavil v ospredje kot glavno grožnjo – »radikalni islam«, čeprav Poljsko ta čas v resnici ogrožata nacionalistična in nedemokratična politika, ki rušita tamkajšnji ustavni red in demokratične institucije. Podobno (ne)razumevanje demokracije je Trump zagovarjal med obiskom v Saudski Arabiji, kjer je očital pomanjkanje demokracije v Iranu, prva pa ga je za to nagradila z večmilijardnim nakupom orožja. Doktrinarno in finančno podporo skrajnim islamistom je seveda zagotavljala in še naprej zagotavlja saudska teokratska država. Gre za državo, ki je ena glavnih »izvoznic« terorizma, če seveda posebej ne omenjamo tistih, ki ga generirajo, to so ameriške (skupaj z britanskimi in francoskimi) vojaške intervencije na Bližnjem vzhodu, ki po uporabljenih pravnih normah na nürnberških procesih predstavljajo enega najhujših mednarodni vojnih zločinov. Najodgovornejši za uničenje držav v tej regiji in posledični beg njihovih državljanov proti Evropi so ravno omenjene države in ne kakšna islamistično zasnovana zarota. To so »vrednote civilizacije«, ki jih je Trump v svojem govoru v Varšavi predstavljal kot »civilizacijo, ki jo je treba za vsako ceno (u)braniti pred umišljenim prvorazrednim sovražnikom«.
Na domačih tleh je Trumpu, če se opremo na Ruth Ben-Ghiat, profesorico zgodovine in strokovnjakinjo za avtoritarne režime na Univerzi v New Yorku, uspelo v pol leta ter v veliko veselje diktatorjev in avtoritarnih voditeljev v svetu narediti tisto, kar jim vsem zagotavlja ne le politično preživetje, ampak dolgotrajno ohranitev na oblasti. Se pravi, lojalnosti do njih namesto njihovega podrejanja vladavini prava in demokratičnim normam. Zato ni presenetljivo nenavadno veliko število generalov na ključnih mestih v njegovi administraciji in to, da se je odrekel civilnemu nadzoru nad vojsko. V tej funkciji je tudi njegovo podžiganje kulturne (državljanske) vojne, ki mu koristi v polarizaciji države in mobilizaciji privržencev. Svojo brezobzirno volilno kampanjo nenehno usmerja v diskreditacijo ustanov in posameznikov, ki mu stojijo pri tem napoti in ki bi lahko pripeljale do njegove odstavitve. Prav tako mu je uspelo kritično načeti zaupanje Američanov v demokratične ustanove in demokratični proces, kar prav tako zagotavlja pogoje za avtoritarno vladavino ne le v času Trumpa, ampak tudi po njem. Ko je Robert Paxton pred desetimi leti v odmevni študiji Anatomija fašizma pisal o katastrofičnih posledicah za ZDA, če bodo omenjene skrajne skupine dobile svoje zaveznike v političnem mainstreamu, si ni mislil, kako preroške so bile zapisane besede.
Verjetnost državljanske vojne
Kako resno je ta čas ogrožena demokracija v ZDA, priča povečevanje števila tistih, ki so naklonjeni vojaški vladavini in temu, da bi naslednje volitve preprosto preložili in tako podaljšali Trumpovo predsednikovanje. Za prvo izbiro se po opravljenih anketah odloča najmanj en od šestih Američanov, medtem ko je drugi naklonjena več kot ena tretjina republikanskih volivcev. Ob nastopu Trumpovega mandata sem hipotetično opozoril na nevarnost, da bi utegnila njegova retorika prispevati k netenju državljanske vojne. Bilanca Trumpove polletne vladavine je takšne bojazni še okrepila. Revija The New Yorker je objavila mnenje strokovnjaka za nasilne konflikte z ameriškega zunanjega ministrstva, da se ZDA spopadajo s šestdesetodstotno verjetnostjo državljanske vojne v prihodnjih desetih do petnajstih letih. Če je ta ocena za koga pretirana, se lahko opre na zgodovinarja Toma Ricksa, ta se ukvarja z vojaškimi zadevami in je omenjeno verjetnost za resno politično nasilje skupaj z močnimi upori proti politični oblasti v ZDA ocenil na petintrideset odstotkov. Za trditev profesorja Harolda Blooma z Univerze Yale, da ga sedanje razmere v ZDA spominjajo na razmere v Berlinu leta 1934, lahko rečemo, da je še huje, če upoštevamo, da ima Trump izključni dostop do šifer za uporabo atomskega orožja. V času, ko smo po navedbah ameriške ustanove Freedom House že dvanajsto leto priča upadanju svobode in demokracije v svetu, so se temu trendu pridružile tudi ZDA. Tako iz dneva v dan lahko spremljamo, kako poteka proces erozije ameriške demokracije. To dejstvo, kot ugotavljata Yascha Mounk s Harvarda in Roberto Stefan Foa z Univerze v Melbournu, je zadalo hud udarec prevladujočemu prepričanju v politični znanosti, da je demokracija v gospodarsko razvitih državah ireverzibilna.
Obramba pred
Novejšo razlago, ki je v bistvu podobna Rooseveltovi, je ponudila profesorica političnih znanosti z Univerze v Berkeleyju Wendy Brown v knjigi Odpravljanje demosa (»Undoing Demos«). Brownova je odgovornost za uveljavljeni politični projekt avtokracije posledično pripisala neoliberalnim elitam, ki so v zadnjih treh desetletjih ustvarile ekonomske mikrostrukture, s katerimi so vse aktivnosti in sfere delovanja ljudi podredile izključujoči in reducirani prostotržni ekonomski logiki. Mera za določanje vrednosti nečesa je po njej v izključni pristojnosti ekonomskega kriterija. Taka na novo komponirana politična arhitektura potegne za sabo to, da ostanejo državljani in družba oropani za demokratično izbiro (demokracijo) in skupno(st). Te sta danes tako v ZDA kot globalnem kapitalizmu na milost in nemilost izročeni politiki, ki služi v prvi vrsti finančni oligarhiji ali preprosto denarju, bankam, (transnacionalnim) korporacijam in drugim s strani države nereguliranim monopolom.
Rudi Rizman,
profesor sociologije na univerzah v Ljubljani in Bologni
––––––
Prispevek je mnenje avtorja
