Tiskane izdaje
Če je poražena država oziroma njena vlada, smo v stanju brezvladja. Pa vendar se moramo vprašati, kje so objektivni vzroki za tak radikalizem Fidesa. Dejstvo je, da je zdravstveni sistem v razsulu, čeprav nas ministrstvo za zdravje prepričuje, da ima dobro zdravstvo. Z vso odgovornostjo trdim, da če kmalu ne bo celovite zdravstvene reforme, bomo državljani izgubili javni sistem zdravstvenega varstva.
Zahteve Fidesa so logična posledica konceptualne zmede javnega zdravstva. Ko vse interesne skupine, z državljani vred, zahtevajo celovito zdravstveno reformo, se za tem nezadovoljstvom skrivajo zelo različni koncepti, prav zato, ker državna politika vse od osamosvojitve ni ponudila svojega koncepta, takega, ki bi bil dosledno v interesu državljanov RS. Prav zaradi odsotnosti državotvorne politike se stalno bojujeta dve smeri.
Prva pomeni postopno, anarhično razgradnjo javnega zdravstva z neregulirano privatizacijo, ki v bistvu ne pomeni uvedbe tržnih odnosov, temveč fevdalizacijo z monopolom izvajalcev in kompletno negiranje javnega zdravstva kot naravnega monopola, dejavnosti posebnega družbenega pomena, ki tvori eno temeljnih socialnih infrastruktur družbe in države. Vlada RS bi morala že zdavnaj Fidesu in zdravniški zbornici jasno povedati, pri tem ima nedvomno podporo vseh državljanov RS, da javno zdravstvo ne more biti njihov fevd. Druga smer je ohranjanje javnega zdravstva, ki pa je popolnoma neuspešna, ker je brez politik, ciljev in strategij.
Izgubili smo 25 let za formuliranje modernega zdravstvenega sistema, katerega obvezni elementi so tržni mehanizmi, motivacije in odgovornosti izvajalcev javnega zdravstva. Naj ponovim.
Smo pred odločitvijo, ali bomo nadaljevali fevdalizacijo zdravstva vse do žalostnega dokončnega razsula, ko bomo vsi državljani RS dobesedno izgubili javno zdravstvo, ali pa bomo formulirali nov sodoben zdravstveni sistem (po Petru Druckerju), ki bo izrazito na strani uporabnikov.
Seveda se mora vlada takoj odzvati na plaz zahtev za zviševanje plač, od zdravnikov, vojske, policije pa še kaj se bo pojavilo. To pa ni več v odgovornosti posameznega ministrstva, temveč celotne vlade s predsednikom na čelu.
Nekaj elementov
Samo za ilustracijo navajam nekaj elementov sodobnega zdravstvenega sistema:
● Izvajalci javnega zdravstva bodo odgovorni za svoje delo in poslovanje samo, če bodo za to nosili subsidiarno odgovornost njihovi upravljavci, to so država in občine. To pomeni, da morajo morebitne izgube zavodov pokriti njihovi upravljavci, ne pa zdravstvena blagajna, torej vsi državljani.
● Namesto ZZZS je nujno organizirati javno zdravstveno blagajno kot visoko strokoven in s tem tudi neodvisen organ državne uprave (po karakteristikah, ki jih je že davno opredelil dr. France Bučar v knjigi Upravljanje). Zdravstvena blagajna kupuje vsako leto od zdravstvenih izvajalcev zdravstvene storitve, ki obsegajo tako imenovano košarico javnih zdravstvenih storitev. Pri tem odkupi toliko zdravstvenih storitev, da ne bo čakalnih vrst. Tisti izvajalci, ki ne dobijo dela po letnih pogodbah, skupaj s koncesionarji, bodo enostavno odpadli.
● Država (državni zbor) mora natanko opredeliti, katere zdravstvene storitve bo zagotavljala državljanom po solidarnem principu, kot to terja Ustava RS. Če država teh storitev ne zagotavlja, kar je njena dolžnost, imajo državljani pravico to pravico iztožiti pred sodišči.
● Seveda bodo morali tudi vsi izvajalci zdravstvenih storitev za svoje opravljene storitve izdajati pregledne račune v pisni obliki vsem uporabnikom.
● Pri delu in poslovanju zdravstvenih izvajalcev nima zdravniška zbornica kaj početi. Vrh zdravstvene stroke so strokovni direktorji.
● Nujno je treba upoštevati, da so zdravstvene storitve tako imenovane tržne kategorije, medtem ko so standardi in normativi elementi organizacije delovnega procesa.
● Koncesije so način izvajanja javne službe, nikakor pa ne pravica izbire izvajalcev. Ker so bile doslej večinoma vsiljene, je to element anarhičnosti sistema.
● Zdravniki imajo 55 delovnih dni letnega dopusta, kar dejansko pomeni, da imajo 20 dni formalno priznanega absentizma. Kako gre to skupaj s tem, da je problem splošno pomanjkanje zdravnikov?
V knjigi Zakaj narodi propadajo (Daron Acemoğlu in James Robinson) je nazorno dokazano, da narodi oziroma države propadajo izključno zaradi neustreznih ekstraktivnih institucij, katerih namen je izkoriščanje, kamor nedvomno sodijo tudi institucije po meri lobijev. Prav tu je naš zdravstveni sistem. Nasprotne so institucije, ki so inkluzivne in so v funkciji ustvarjanja. Prav zato bi morali v vrh zdravstvene reforme postaviti inkluzivne institucije – torej ustvarjanje, ne pa delitve.
––––––––––
Prispevek je mnenje avtorja
Mag. Janez Tršan, ekonomist, svetovalec za javni sektor
