Tiskane izdaje
Slovenija z nekritičnim in brezpogojnim podeljevanjem subvencij ne bo dosegla zelenega gospodarstva, ki ga vlada razume kot dolgoročno strateško usmeritev za krepitev mednarodne konkurenčnosti ob hkratnem znižanju okoljskih tveganj.
V Sloveniji obnovljivi viri energije (OVE) niso priljubljena tema in prevladujočo percepcijo v širši javnosti, ki jo s svojimi izjavami razvijajo tudi ali pa predvsem predstavniki države, lahko zreduciramo na ptice, ki »ne znajo ali nočejo« leteti mimo vetrnic. Še pogosteje in hitreje pa boste naleteli na medijske navedbe politikov, da so obnovljivi viri energije pregrešno dragi in obremenjujejo javne finance.
O subvencijah
Po podatkih Instituta Jožef Stefan, ki za Agencijo RS za okolje opravlja pregled subvencij v energetiki, smo v letu 2014 za fosilna goriva namenili 118 milijonov evrov subvencij. Vendar v ta znesek niso zajete subvencije za podporo soproizvodnji toplotne in električne energije iz fosilnih goriv in ne glede na metodologijo vrednotenja subvencij je dejstvo, da gre prav tako za subvencijo fosilnim gorivom. Ta subvencija je po podatkih Agencije za energijo leta 2014 znašala 27,7 milijona evrov. Skupaj smo v letu 2014 za fosilna goriva torej namenili slabih 146 milijonov evrov, za obnovljive vire energije pa je Agencija za energijo v istem letu izplačala slabe 104 milijone evrov.
Če torej kdo trdi, da so obnovljivi viri energije dragi, potem mora priznati, da so fosilni viri še dražji. Ob tem je treba tudi opozoriti, da zgornje številke zajemajo zgolj neposredna izplačila in ne vključujejo eksternih stroškov rabe fosilnih goriv, kot je npr. povečana obolevnost dihal ali krajša življenjska doba ljudi zaradi onesnaženega zraka. Če bi upoštevali tudi te, bi zelo verjetno govorili o (več)milijardnem znesku. Če pa pregled zneskov dodatno razširimo na vse okolju škodljive subvencije, in ne zgolj subvencije fosilnim gorivom, postane slika še bolj zaskrbljujoča. Študija, ki jo je opravila Umanotera v letu 2013, je pokazala, da je Slovenija v letu 2011 podelila za več kot pol milijarde okolju škodljivih subvencij.
Razlaščanje lastnikov zemljišč za »javno korist«
Politike, zastavljene na ravni EU, ciljajo na postopno odpravo okolju škodljivih subvencij do leta 2020, a trend gre v Sloveniji v nasprotno smer. Subvencije za fosilna goriva v zadnjih letih ostajajo na isti ravni ali se celo dvigujejo in nič bolje ni, ko gre za okolju škodljive subvencije.
Med zadnjimi v vrsti podeljenih okolju škodljivih subvencij, ki je bila deležna tudi precejšne pozornosti javnosti, je subvencija Magni Steyr – za pozidavo kmetijskih zemljišč smo multinacionalki podelili slabih 19 milijonov evrov. Po številnih kritikah domačih podjetnikov, da je vlada v primeru Magna ravnala diskriminatorno in da bi podobnih privilegijev bili veseli tudi ostali, je vlada obljubila nov zakon o spodbujanju investicij. Če pustimo ob strani nezaslišano dejstvo, da osnutek novega zakona predvideva razlastitev lastnikov zemljišč in uvaja novo definicijo javne koristi, v oči bode tudi dejstvo, da zakon ustvarja podlago za nadaljnje podeljevanje okolju škodljivih subvencij.
Osnutek zakona kot pogoj za pridobitev subvencije ne predvideva, da mora biti investicija umeščena v obstoječo prosto poslovno cono ali degradirano območje. Takšen kriterij zakon umešča zgolj med merila za dodeljevanje spodbud, kar pomeni, da bo Slovenija lahko še naprej podjetjem subvencionirala gradnjo na kmetijskih zemljiščih (morda bo v tem primeru subvencija le nekoliko nižja), in to kljub dejstvu, da je v Sloveniji kopica degradiranih območij in nezasedenih poslovnih con, kamor bi lahko umestili nove dejavnosti. Kdor želi graditi na kmetijskih zemljiščih, ne bi smel biti upravičen do državne subvencije, temveč bi zato moral dodatno in drago plačati, če država že dopušča takšno prakso.
Konkurenčnost
Argumenta mednarodne konkurenčnosti ob tem ni mogoče prezreti, vendar pa je na mestu vprašanje, na čem gospodarstvo neke države gradi svojo konkurenčnost. Slovenija je 3. v EU po deležu predelovalne industrije glede na dodano vrednost in 4. v EU glede na delež emisijsko intenzivnih industrij v dodani vrednosti in po podatkih Instituta Jožef Stefan se v 5 največjih panogah oz. 55 podjetjih porabi 2/3 energije. Strukturno gledano, naše gospodarstvo porabi ogromno energije in ustvari ogromno izpustov, ob čemer UMAR v svojem letnem poročilu opozarja, da je energetska intenzivnost predelovalnih dejavnosti v Slovenija višja od povprečja EU in se hkrati zmanjšuje počasneje kot v EU. Velike porabe energije tako ne gre pripisati zgolj strukturi domačega gospodarstva, temveč tudi njegovi neučinkovitosti in UMAR posledično sklene, da je »še posebno v obdobju rasti cen surovin ključnega pomena tehnološko prestrukturiranje podjetij in nadaljnje zniževanje njihove energetske intenzivnosti«.
Danski korenček in palica
Natanko na tem je Danska, ki spada med države z najnižjo občutljivostjo gospodarstva na gibanje cen energentov, gradila svojo konkurenčnost. Ob prelomu tisočletja je s podjetji sklenila prostovoljne sporazume, v katerih je podjetjem podelila pravico do znižanih plačil dajatev na energente, a le v primeru, če so podjetja vlagala v energetsko učinkovitost.
Tak sistem v Sloveniji ni nikoli zares zaživel in glede na zgornje podatke bi bilo treba vzpostaviti sistem obdavčenja velikih porabnikov energije, ki bo ob upoštevanju vidika mednarodne konkurenčnosti hkrati zagotavljal tudi doseganje podnebno-energetskih ciljev oz. zniževanje porabe energije. Rešitev v tej smeri je predlagana tudi v akcijskem načrtu za učinkovito rabo energije (2017–2020), ki v primeru dajatve na CO2 predlaga izvedbo analize »možnosti za spremembe višine takse in ponovno uvedbo sheme oprostitev, ki bo stimulirala zavezance k vlaganjem v ukrepe za zmanjšanje emisij CO2«. Če je bilo takšen model konkurenčnosti mogoče uvesti na Danskem, zakaj potem ni mogoč v Sloveniji?
Slovenija z nekritičnim in brezpogojnim podeljevanjem subvencij in »odpustkov« ne bo dosegla zelenega gospodarstva, ki ga vlada opredeljuje kot dolgoročno strateško usmeritev za krepitev mednarodne konkurenčnosti ob hkratnem znižanju okoljskih tveganj. Javna sredstva niso nekaj, do česar je vsakdo upravičen, ampak je njihov namen v spodbujanju razvoja in doseganju ciljev, ki bodo koristili vsem ter prispevali k blaginji prebivalcev znotraj omejitev okolja. Podpora države investicijam ali dejavnostim je upravičena le, če to pomembno prispeva k prehodu v zeleno, z viri gospodarno in nizkoogljično krožno gospodarstvo ter trajnostno naravnano družbo. Vsekakor pa se ne bi smele podeljevati podpore za naložbe ali dejavnosti, ki nas še dodatno oddaljujejo od doseganja teh ciljev.
Postopno ukinjanje okolju škodljivih subvencij je zgolj prvi korak k zeleni proračunski reformi, ki jo je vlada zastavila kot prednostni projekt v koalicijskem sporazumu. V proračunu (in ne v besedah) se odraža dejanska vsebinska usmeritev vladajoče politike.
Andrej Gnezda,
Umanotera
––––––
Prispevek je mnenje avtorja
