Tiskane izdaje
Nekdanji vladni minister in (kljub temu) pameten človek me je pred kratkim vprašal: »Predvidiva, da bi se tvoj načrt uresničil. Palestinska država bi nastala zraven države Izrael, morda celo nekakšna federacija. Nato bi čez nekaj let na oblast prišla nasilna protiizraelska stranka in preklicala vse sporazume. In kaj potem?« Zelo na kratko sem mu odgovoril: »Izrael bo vedno dovolj močan, da se bo uprl kakršni koli grožnji.« To je sicer res, vendar to ni pravi odgovor. Pravi odgovor se skriva v zgodovinskih lekcijah.
Zgodovina nas uči, da obstajata (vsaj) dve vrsti mirovnih sporazumov. Prvi, neumni, temeljijo na moči. Drugi, pametni sporazumi temeljijo na skupnem interesu. Najbolj razvpit primer prvih je versajski mirovni sporazum po prvi svetovni vojni. Podpisali so ga štiri leta pred mojim rojstvom, vendar sem se kot otrok lahko prepričal o njegovih posledicah. To je bil »diktiran« mir. Po štirih letih vojskovanja in milijonih žrtev so zmagovalci hoteli čim bolj škodovati poražencu. Več nemških ozemelj so ločili od domovine in jih izročili zmagovalcem na vzhodu in zahodu. Nemčiji so naložili velikanske odškodnine, čeprav je bila država popolnoma izčrpana od vojne.
Najhujše določilo je bilo verjetno tisto o »krivdi za vojno«. Razlogov za vojno je bilo veliko in bili so izjemno zapleteni. Srbski domoljub je ubil avstrijskega prestolonaslednika. Avstrija je odgovorila z ostrim ultimatom. Ruski caristični imperij, ki se je imel za zaščitnika vseh Slovanov, je ukazal splošno mobilizacijo, da bi prestrašil Avstrijce. Rusi so bili francoski zavezniki. Nemci, avstrijski zavezniki, so poskušali preprečiti invazijo z obeh strani, zato so napadli Francijo. Francoze so hoteli izločiti iz boja, še preden bi Rusi dokončali svojo težavno mobilizacijo. Velika Britanija se je zbala nemške zmage, zato je prihitela na pomoč Francozom. Zapleteno? Gotovo. Toda zmagovalci so prisilili Nemčijo, da se je podpisala pod določilom, ki jo je imenoval za edinega krivca za vojno.
Ko sem obiskoval šolo v Nemčiji, je pred našimi očmi visel zemljevid Nemčije. Prikazoval je sodobne meje rajha (kakor so mu še vedno pravili), okoli njega pa dobro vidno rdečo črto, ki je označevala predvojne meje. Takšen zemljevid je visel v vseh učilnicah vseh šol v Nemčiji. Vse od najzgodnejšega otroštva so vse nemške otroke vsak dan spominjali na veliko krivico, ki se je zgodila domovini, potem ko so ji odvzeli velike kose ozemlja. Še huje, vse nemške otroke so učili, da so se njihovi očetje štiri dolga leta hrabro borili proti precej močnejšemu sovražniku in se predali šele po tem, ko so bili popolnoma izčrpani. Nemčija je bila komajda vpletena v dogodke, zaradi katerih je izbruhnila vojna, a so po vojni kljub temu krivili samo njo. Poleg tega so ji naprtili izjemno visoke vojne odškodnine, ki so uničile nemško gospodarstvo. Ponižanje zaradi podpisa tako nepravičnega mirovnega sporazuma sčasoma ni izginilo in dobro ga je izkoristila tudi nova Nacionalsocialistična stranka Adolfa Hitlerja. Politike, ki so podpisali dokument, so umorili.
Zgodovina je kaznovala voditelje zmagovalnih zaveznikov zaradi njihovega neumnega diktiranja določil, čeprav jih je daljnovidni ameriški predsednik Woodrow Wilson opozoril, naj tega ne počnejo. Verjetno niso niti imeli izbire. Grozljiva vojna je povzročila izjemno sovraštvo in ljudje so se hoteli maščevati. Za svoje početje so drago plačali, potem ko je Nemčija pod Hitlerjevim vodstvom začela drugo svetovno vojno.
Nasprotni primer je dunajski mirovni sporazum iz leta 1815 in je skoraj sto let starejši od versajskega. Napoleonovi vojaki so preplavili velik del Evrope. V nasprotju s Hitlerjevo Nemčijo je Napoleonova Francija širila civilizirano sporočilo, vendar so njeni vojaki prav tako zakrivili številna grozodejstva. Ko je bila Francija izčrpana in premagana, bi ji zmagovalni zavezniki lahko brez težav vsilili enake kaznovalne in ponižujoče pogoje, kakor so to naredili njihovi nasledniki sto let pozneje. Takrat tega niso storili. Namesto da bi Francijo obravnavali kakor premaganega sovražnika, so jo povabili k mizi. Napoleonovega nekdanjega zunanjega ministra Charles-Mauricea de Talleyranda so povabili kot enega od zmagovalcev, da je skupaj z njimi oblikoval prihodnost Evrope. Vodilni politik dunajskega kongresa je bil Klemens von Metternich, spretno ga je podpiral britanski lord Castlereagh. Francija je lahko zato hitro okrevala.
Eden od velikih občudovalcev Metternicha in njegovih kolegov je tudi Henry Kissinger. Žal je sam ravnal popolnoma drugače, ko je postal ameriški zunanji minister. Sodelovanje med narodi, za katero je poskrbel dunajski kongres, je vzpostavilo trden sistem, ki je skoraj sto let ohranjal mir v Evropi, če ne upoštevamo nekaterih izjem (denimo francosko-pruske vojne leta 1870). Duh njegovih ustvarjalcev danes velja za zelo modrega.
Druga svetovna vojna, najhujša med vsemi, bi se lahko končala z drugim versajskim sporazumom. Vendar se ni. Po brezpogojni nemški vdaji sploh niso podpisali mirovnega sporazuma. Po grozljivih nacističnih vojnih zločinih ni bilo mogoče ponuditi nikakršnega velikodušnega mirovnega sporazuma. Nemčijo so razdelili, vendar ji ni bilo treba plačevati visokih odškodnin; namesto tega je − neverjetno − od zmagovalcev prejela obilna denarna sredstva, da je lahko obnovila svoje gospodarstvo v rekordnem času. Res je izgubila velik del ozemlja, vendar je nekaj desetletij zatem postala vodilna sila združene Evrope. Danes si velike vojne v Evropi ni več mogoče predstavljati. Winston Churchill in njegovi partnerji so se očitno naučili lekcijo iz Versaillesa. Ovrgli so star pregovor, ki pravi, da se nihče nikoli nič ne nauči iz zgodovine.
Celo nova izraelska država se je vedla zelo modro do Nemčije. Iz dimnikov v Auschwitzu se je komaj nehalo dobro kaditi, ko je Izrael pod vodstvom Davida Ben Guriona že podpisal mirovni sporazum z Nemčijo. Ben Gurion žal ni bil več tako moder, potem ko se je moral spoprijeti z arabskim svetom.
V Oslu je nekaj časa vladalo ozračje, ko se je vse zdelo mogoče. Martin Buber mi je nekoč povedal: »Za vsako zgodovinsko dejanje obstaja pravi trenutek. Trenutek pred njim je napačen. Tudi trenutek za njim je napačen. Toda za kratek trenutek so razmere ravno prave.« Jicak Rabin se tega žal ni zavedal. Dvomim, da je bil dober poznavalec svetovne zgodovine.
Kakšna je torej zgodovinska lekcija? Kissinger jo je v eni od svojih knjig dobro ubesedil, še preden je postal vojni zločinec.
Takole gre: mir bo trajen, samo če bo koristil vsem stranem. Mir ne bo zdržal, če ne upoštevamo ene od pomembnih strani.
V trenutku zmagoslavja je zmagovalec prepričan, da je njegova moč večna. Vsili lahko svoje pogoje in poniža sovražnika. Toda zgodovina uči, da se razmerje sil spreminja in da lahko sedanji mogočneži že jutri postanejo šibki. Šibki lahko postanejo močni in se maščujejo.
To je lekcija, ki bi jo moral Izrael upoštevati. Danes smo močni, arabski svet pa je šibek. Toda ne bo vedno tako. Mirovni sporazum s Palestino in arabskim svetom bo trajen, če bo moder in velikodušen. Dovolj moder, da bodo Palestinci − ali vsaj velika večina Palestincev − prepričani, da si je vredno prizadevati zanj in da se je častno držati njegovih določil.
Vedno je dobro za vsak primer imeti močno vojsko. Toda zgodovina nas uči, da niti močna vojska niti obilje orožja ne moreta zagotoviti miru. To je mogoče storiti z dobro voljo na vseh straneh, dobro voljo pa je treba utemeljiti na uresničenih interesih. Poleg tega potrebujemo politično modrost, res redko lastnost sodobnih politikov.
***
Uri Avneri je starosta izraelskega mirovniškega gibanja, veteran izraelske vojne za neodvisnost, dolgoletni poslanec kneseta, novinar, aktivist, ustanovitelj mirovniške organizacije Guš Šalom.
Njegove prispevke smo zbrali v dosjeju Sporočila miru iz dežele vojne.
Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.
