Tiskane izdaje
Slovensko specifična »tehnična rešitev vprašanja državne in schengenske meje spričo humanitarne begunske katastrofe nas kompleksno prizadeva; življenje se je z eno samo neumestno oblastniško gesto pogreznilo v nejevero, nato v obup in zdaj se poskuša ponovno poživiti v aktivnem odporu. Protivladni gnev zaradi nažiletkane ograje na meji vključuje tudi že javne zahteve po odstopu Cerarja, vlade.
Mar se ne zdi to pravična cena za usodno napako in z njo povezano manipulacijo? Če bo premier konsolidiral vlado v prid takojšnji odstranitvi ograje in takim ukrepom na meji, ki bodo vrnili dostojanstvo prebivalstvu in državi pa seveda tistim, ki jo v človeški stiski želijo prečiti, se ji bo morda oprostilo, pozabilo nikdar. Psihofizično je bolj varno požreti zapravljena sredstva iz javnih financ kot obravnavano ograjo. Za aktivacijo širših državljanskih segmentov poti njej je argumentov dovolj.
Prvič: nažiletkana ograja je spremenila našo lokalno mero človeškosti. Niže državljanke, državljani, prebivalci in prebivalke v času naših življenj od generacije baby-boom naprej nismo bili še nikoli. Od 380 kilometrov slovenske kopenske meje s Hrvaško je polovica zamejuje mučilna naprava: za ljudi, ki mejo postavljajo (rane na rokah kljub zaščitnim rokavicam), za divje živali (vsakodnevne najdbe poškodovane in mrtve srnjadi), za lokalno prebivalstvo in njegovo doživljanje. Na simbolni ravni je živo ali virtualno srečanje s tako pregrajeno mejo posmeh razumu in udarec čutenju.
Drugič: nažiletkana ograja je funkcijsko neupravičena. Če naj bi bila namenjena usmerjanju in varovanju prebežnic in prebežnikov, kot je zatrdil minister Karl Erjavec, bi bili ti veliko bolj civilizirano usmerjeni in varovani s preprostimi kažipoti: tako je na samem terenu ugotovila Barbara Korun, prostovoljka, uveljavljena pesnica in članica skupine razumnic FemA. Ni bila priča niti enemu poskusu namernega prehajanja meje zunaj določene poti. Primer beganja je šel na račun hrvaške razpuščenosti, ki begunskega vala na meji ni usmerila. Mejno pretočnost v nepričakovanem navalu je mogoče zagotoviti s premičnimi ogradami. Varnost države je utemeljena bržkone drugje kot na ograjah, še posebno ne na tistih, ki se jih da z malo truda prerezati. Nasprotno, koluti naostrene žice so ogledalo negotovosti, nepremišljenosti in strahu. Če obstaja kdo, ki misli, da ga ograja z rezilci lahko varuje pred čimerkoli že, je najbolje, da si stvar predstavlja. Kaj bi bilo, če bi se uresničil predlog druge prostovoljke, prevajalke Lence Bogovič. Vsem, ki verjamejo, da jim ograja zagotavlja varnost, naj Vlada RS omogoči, da si odrežejo svoj kos in ga uporabijo pri sebi doma. (Zjutraj bi našli v žico zapletenega tulečega psa, nekaj metrov naprej pa bi bila žica prerezana, ker se je, karikirajmo, nekomu na vso moč zahotelo povonjati vrtnice na ograjenem vrtu.)
Tretjič: »žilet-žica« je potrata skupnih finančnih sredstev in primer suma korupcijskega posla, povezanega s stranko. Zaradi negativnih norm v državi je videti, da bo izjava lokalnega odbora SMC v Žalcu, ki domuje na istem naslovu kot krizno-zaslužkarsko podjetje Minis, pomirila duhove. Češ da s podjetjem niso bili predhodno povezani. Do nedavnega glede prihodka dobesedno »mini« podjetje je s postavljanjem žice in še drugimi neznanimi povezanimi opravili po poročilu medija pridobilo več kot pol milijona evrov. Sama žica je poleg tega posel mnogih drugih kriznih zaslužkarjev.
Četrtič: nažiletkana žica je v mednarodnem merilu izjema; v EU, kjer se hitijo postavljati razne ograde, ji težko najdemo par. Avstrijsko-slovenska meja ima drugačno, bolj sprejemljivo fizično oviro, Italijani menda premikajo vojsko, na švedsko-danski meji Švedska uvaja redno kontrolo dokumentov, Madžarska se je jeseni zaradi bodeče žice po poročanju medijev opravičevala in jo postopoma umikala. Medtem v Sloveniji sprejemamo fizično najbrutalnejšo oviro gibanja. Odzivi na nadnacionalni ravni pri Sloveniji diagnosticirajo paranojo, v nažiletkani ograji vidijo neracionalno trošenje, čudijo se in posmehujejo. Celo odnos Hrvaške se zdi v tem primeru upravičen in dejstvo, da je pripomogla k stihiji begunskega vala, je slaba tolažba in opravičilo. Še posebno ker je poseg na meji dodatno zapletel že tako nelagodno razmerje med državama. Nevarne žičnate ograje ne upravičujejo niti konfuzne tendence evropske komisije, begajoče med malo (»mali schengen«) in veliko evropsko trdnjavo (ta se v aktualnem trenutku poskuša graditi z vsiljevanjem nove, vojaškointervencijske koncepcije agencije Frontex, ki naj bi pohodila državno suverenost v varovanju lastnih meja). Neenotna EU v odnosu do begunskega vala in sirske vojne ter njenih posledic kliče po modrih in dolgoročno vzdržnih potezah na državni ravni, kar je v diametralnem nasprotju s servilnostjo do oblastnih instanc EU. Geostrateške sile so, to je očitno in vseskozi tematizirano, v premeni. Zgodovina je izkusila prednost nevtralnosti in miroljubnega povezovanja v perturbacijah. Slogani odpora proti žici vključujejo protest proti soudeleženosti Slovenije v vojni, ki se hoče vzpostaviti skozi promocijo velike konfrontacije Vzhoda in Zahoda, krščanstva in islama, domnevno civiliziranega in domnevno manj civiliziranega ali neciviliziranega sveta. V resnici se katastrofa, kot razloži Vasja Badalič v Sobotni prilogi (19. 12. 2015), koti v netransparentnih ali manj transparentnih in dvojnih, nekonsistentnih povezavah držav in vojaških ter paravojaških entitet džihada. Motivirajo jih nizki interesi in narcisoidno izkazovanje moči v globalnih razmerjih. Bi bilo smotrno, da bi Slovenija postala zadnji drobiž, ki pade notri? Kot članica EU je še pristojna za avtonomno (neorbanizirano) odločanje o svojih mejah, obenem je lahko avtonomna in povezujoča se znotraj EU v smeri diplomatskega reševanja virov begunske krize in nasprotovanja odvzemanju suverenosti držav z obsednim stanjem. Ob radikalizirani militantnosti se druženju v EU in Natu navsezadnje da storiti konec. Strah pred avtonomijo in novo suverenostjo? Da, gotovo je najbolj zanesljiv kažipot do uresničitve tistega, kar v divjih predstavah ta strah poraja.
Petič: belokranjska civilna iniciativa (Stanko Štrajn, Violeta Tomič, Matjaž Hanžek, Dušan Plut, Božidar Flajšman in Peter Črnič) je postavila vprašanje ustavnosti. S pobudo za presojo dela zakona o nadzoru državne meje opozarja na verjetnost, da je postavitev žičnate ograje z žiletkami protiustavna in nedržavotvorna: ogroža belokranjsko gospodarstvo in turizem, krši naravovarstvene interese ter navezujoča se zakonska določila. Po prepričanju skupine se zaradi ograje krši tudi zakon o vodah, saj je dostop do vodnih virov onemogočen. Sporni sta sicer zakonsko krito omejevanje pravice do svobode gibanja in krnjenje lastninske pravice (Avstrija, denimo, v primeru nasprotovanja lastnika ali lastnice ograje ni postavila). Po opozorilu pravnice Neže Kogovšek Šalamun (Studio City, 21. 12. 2015) je zaradi škode, ki jo ograja lahko povzroči, kršeno mednarodno pravo.
Šestič: s postavitvijo nažiletkane ograje na meji se vzbuja dvom o sprejemljivosti značaja aktualne oblasti. Z žico je naredila udar – sprva s prikrivanjem konkretnega načrta in nato, ko so se postavljala vroča novinarska vprašanja, z oteževanjem dostopa do informacij javnega značaja. Kar imamo oz. kar se je dokončno narodilo z ograjo, še najbolje opisuje raznorodna oznaka »liberalna diktatura«. Liberalna elita, ki ima oblastniško moč, neskrupulozno izključuje in zatira vse, kar ovira njene predstave o svetu in preizprašuje njen način delovanja.
Toliko v zagovor racionalnosti odpora. Poleg že omenjenih možnosti (protesti, pobude) v nasprotovanju politiki nažiletkanega »zavitega strahu« (pisatelj in istrski aktivist Ognjen Rađen) so na razpolago še druge oblike civilne nepokorščine in državljanske akcije: množični bojkot davčnih obveznosti v višini individualnega deleža državnih stroškov z žico, izračunanega po številu davčnih zavezancev, ki se odločijo za tovrstno državljansko nepokorščino; širitev policijske stavke na druge poklicne skupine; aktivistični posegi in umetniški performansi z rezanjem ograje; civilnodružbeni pritisk na strankarsko članstvo z zahtevo po spremembi politične odločitve; poziv vladi k umiku oznake zaupno z vseh dokumentov, povezanih z nakupom in postavljanjem nažiletkane žice – in navsezadnje, kot je predlagala Neža Kogovšek Šalamun, zakonsko upravičene zahteve po odškodnini zaradi postavitve ograje na zasebnih zemljiščih.
–––––––––––
Prispevek je mnenje avtorice
Dr. Renata Šribar, antropologinja in sociologinja, zunanja sodelavka AMEU-ISH, Fakultete za podiplomski humanistični študij, Ljubljana
