Tiskane izdaje
Kdor le hoče, lahko sprevidi, da je ožičenje naše južne in vzhodne meje Cerarjevi vladi zaukazala EU. Cerarja je postavila pred odločitev: ali boste postavili žico na južni meji ali pa bomo ukazali Avstriji, da jo postavi ona na vaši severni meji. Ali ste z »nami«, ste »in«, ali pa ostanete zunaj, na Balkanu.
Cerarjeva vlada ni imela nobene druge možnosti: Slovenija je že nekaj časa v položaju, ko glede EU lahko izbira le med manjšim in večjim zlom, diktatu EU se objektivno ne more upreti. Mehanizmi prisile za naše discipliniranje, če bi se uprli EU, so uničujoči za naše gospodarstvo: zapiranje trgov EU, ekonomska destabilizacija, prisilni odkupi naših podjetij (»privatizacija«), zapiranje dostopov do finančnih trgov in dražitev mednarodnih posojil nad pet ali celo sedem odstotkov.
Valovi pribežnikov
EU je torej prisiljena postavljati obrambne jezove na vseh mejah te balkanske poti. Odločena je, da bo zadnji jez »zunanja meja ožje EU« najmočnejši, varovan z žico, policijo in vojsko.
»Mali schengen« verjetno formalno ne bo vzpostavljen, v praksi pa že obstoji. Zelo jasno so postavljene meje, ki jih bo EU vsak dan bolj zapirala: najprej z žico, ki je začasna, nato s poostrenim policijskim nadzorom. Kjer bo to premalo, tudi z vojaškim (Italija), nato bodo namesto Frontexa ustanovljene posebne enote za čuvanje »evropskih meja«. Pomoč madžarskih in avstrijskih policistov prejšnji mesec na slovensko-hrvaški meji pa pomoč številnih držav grški policiji je de facto že prva, še ne povsem določena oblika teh enot, ki bodo nekakšna zmes policije in vojske. Operativni mejni organizem Europola, dopolnjen s surovo silo vojske.
Izbrane države, ki te nove razporeditve ne bodo spoštovale, bodo kaznovane dvakrat: prvič s tem, da bodo ostale zunaj »notranjih meja EU, zaščitenih s poostrenim nadzorom, in drugič zaradi nediscipline s politično-ekonomskimi sankcijami.
Kratkovidnost
Si predstavljate, kaj bi se zgodilo, če bi se Cerarjeva vlada odločila, da se upre zahtevi EU?! Gospodarska in politična blokada bi Slovenijo v pol leta pahnila nazaj v leto 2012. Gospodarski destabilizaciji bi sledila politična, gospodarski krizi socialna. Kako bi se na to odzvali vsi današnji globokoumni »kritiki žice«? Bi župani organizirali ljudske shode in manifestacije pod geslom: Bolje svobodni v gospodarskem razsulu kot »žica«? Podpiramo vlado! Po Cerarju Cerar!
Dvomim.
Žica je razkrila dve negativi naše države in družbe: na eni strani plehkost naših županov, ki se obnašajo, kot da Slovenija ni država, temveč Zveza neodvisnih občin. Na drugi strani je opozorila na komercialno zablodo medijev. Če so mediji nekakšna »sedma sila« vsake družbe (po mojem so medtem, če upoštevamo tudi družbena omrežja in internet, postali že druga sila, takoj za vojsko), bi se morali zavedati tudi svoje »državne odgovornosti«. Ni dovolj, da se komercializirajo v ekonomsko neodvisnost. Vsi vemo, da se najbolje prodajajo krvave zgodbe, nesreče in kriminal, a vendar bi morali, ko gre za državno varnost, preseči to deklarirano »pravico javnosti do obveščenosti« in vsaj v uredniških komentarjih zavzeti konstruktivno državniško držo. Jih precenjujem?
Žica je izraz
Evropska odločitev za »žico« je bila odločitev, ki sta jo porodila strah in panika pred množičnim priseljevanjem muslimanov v EU. Ne gre za sovraštvo do muslimanov ne za ohranjanje nekakšne »krščanske kulture« (kaj to sploh je?), temveč za spoznanje, da se morajo kulture med seboj prepletati postopoma, da morajo druga na drugo vplivati predvsem v tkanju ekonomskih, socialnih in duhovnih povezav, pri tem pa ostajati v nekakšnem dinamičnem ravnotežju. Če to ravnotežje pade, se prelivanje raznorodnih kultur prevesi v grobo in nasilno asimilacijo, ki na politični ravni dobiva vse znake narodnostne okupacije. Ali kulturnega genocida.
Odločitev za žico je bila za bogate države EU, ki sprejemajo večino odločitev v EU, predvsem na podlagi lastnih koristi in interesov, toliko lažja, ker se žica ne postavlja na njihovih mejah. Nasprotno, z žičnatim zapiranjem južnih mej Slovenije, Madžarske, Grčije itd. te države postajajo nekakšne »vojne krajine«, katerih prva naloga je, da ščitijo bogato jedro EU. V pomoč bodo dobile vojaške enote nastajajoče »vojske EU«.
Žica ni in ne bo problem Nemčije, Danske, Belgije, Francije itd. Če se bodo pribežniški valovi obnovili, bo manjše zlo, če se ne bodo, bodo lokalni problem Slovenije, Madžarske, Grčije.
Kako se znebiti žice?
Če odmislimo pritlehne homofobične izpade evropskih neofašistov, ki jih ponekod hrani umetno ustvarjena »krščanska identiteta«, lahko konstruktivno razmišljanje počasi usmerimo k vprašanju: kako se znebiti težav, ki jih prinaša žica? In še korak naprej: kako se nazadnje znebiti žice same?
Geostrateška raven tega razmišljanja nas seveda vodi k vprašanju, kako ustaviti tokove beguncev (ki se vse bolj mešajo s tokovi emigrantov), to pa v ključni problem sodobnega sveta: kako ustaviti uničevanje nacionalnih držav, kultur in gospodarstev na Bližnjem in Daljnem vzhodu (v Afriki in Južni Ameriki), ki ga danes povzroča nebrzdana pohlepnost mednarodnih korporacij, tako imenovani »križarski pohod h globalizaciji kapitalistične ureditve sveta«? Francoski socioekonomist Thomas Piketty bi rekel: »Kako kapitalu natakniti nagobčnik?«
Vendar se v tem zapisu ne želim ukvarjati z geostrateškimi vprašanji; iritirata me predvsem primitivizem in postavljaštvo nekaterih slovenskih županov. Namesto da se petelinasto, z ravni vaškega dvorišča (da ne uporabim grše besede) spuščajo v kritiko vlade, ki ni mogla odločiti drugače, kot je, bi se morali vprašati: kako čim prej in čim bolj učinkovito zmanjšati škodo in težave, ki jih je v mojo občino prinesla »naravna katastrofa«, imenovana »žica«?
Kaj lahko storijo?
Pregledati je treba vsak meter ožičene meje in skupaj s policijo določiti, kje se lahko žica odstrani in postavijo vrata oziroma prehodi (za ljudi in živali), ki jih je mogoče varovati in po potrebi hitro zapreti.
Preučiti je treba, kje je mogoče osovraženo in nevarno žico nadomestiti z drugačnimi ovirami (panelnimi ograjami).
Ponekod se bo pokazalo, da je smiselno in mogoče »zavarovati žico« z dodatnimi ograjami in plotovi na notranji strani, ki človeku in živalim niso nevarni.
Po temeljitem preudarku bo mogoče ugotoviti, da žica ponekod sploh ni potrebna, ker zadostujejo naravne ovire – na primer reka Kolpa. Seveda bo odstranitev žice mogoča le v soglasju s policijo in odločitvijo občine, da v takem primeru prevzema svoj del odgovornosti za varovanje prehoda meje.
Skratka, žico je treba sprejeti kot naravno katastrofo, saj se zanjo ni odločila vlada ali policija, in se začeti ukvarjati z blažitvijo posledic, ki jih je prinesla, ne z javnim razkazovanjem nekakšnega nestrinjanja.
Ki je žalostno in smešno do grotesknosti. Kot bi se župani zbrali in protestirali proti deževju, ki grozi s poplavo.
Res duhovito, gospodje župani!
–––––––––––
Prispevek je mnenje avtorja
