Tiskane izdaje
Ker v naših kinematografih žal ne bo predstavljen film Let (Flight), je prav danes morda primerna priložnost, da povemo njegovo zgodbo, saj se zdi, kot da je bil posnet za Slovenijo, kjer alkoholizem ostaja eden večjih družbenih problemov. Gre namreč za ultimativni film o kroničnem alkoholiku in njegovi neverjetni zmožnosti, da se prilagodi okolju in v njem preživi s svojo odvisnostjo, hkrati pa je to tudi film o tem, kako zahodna družba še vedno tolerira alkoholike in alkoholizem. Danes mineva tudi pet let od smrti psihiatra in alkohologa dr. Janeza Ruglja.
Pravkar je v slovenščini izšla izjemna knjiga Zorana Milivojevića Igre, ki jih igrajo narkomani, na metodi transakcijske analize utemeljena vivisekcija prevar, trikov in manipulacij, ki jih uporabljajo narkomani (in tudi tisti, ki z njimi živijo) za to, da pred seboj in okoljem upravičijo ter vzdržujejo svojo odvisnost. Film Let bi lahko ekvivalentno imel naslov Igre, ki jih igrajo alkoholiki, saj pred nami v dramaturško dodelani, humorno zabeljeni ter prefinjeno subverzivni formi pokaže, kakšno zaledje imajo še vedno alkoholiki v sodobni zahodni družbi.
Med večlitrskimi steklenicami
Za kaj gre (v filmu Let)? Whip Whitaker v podobi prepričljivega Denzla Washingtona je izkušen pilot v srednjih letih z dolgoletnimi izkušnjami, a tudi z napako: je kronični alkoholik. Njegovo življenje je hudournik pijače, ki v njegovo grlo teče tako iz malih hotelskih stekleničk kot iz grosističnih večlitrskih steklenic. Njegov zakon je šel po zlu, z mladoletnim sinom ni v stiku, uteho si išče v priložnostnih ženskah, budnost in odzivnost pa vzdržuje s črticami kokaina. Po skupni noči s Katerino, eno od stevardes, se pri vzletu letalo znajde v območju močnih turbulenc, zato Whip ukaže izredno stanje in prepove serviranje pijače. To pa mu seveda ne prepreči, da po tem, ko letalo spravi v red, s slušalko v eni roki pomiri potnike, z drugo za vogalom pa spretno odpre nekaj servirnih stekleničk vodke in jih ročno zmeša s pomarančnim sokom. Vse kaže, da bo to še en polet, iz katerega se bo Whip izvlekel alkoholiziran in zadet, a s celo kožo. Potem pa se pojavijo v letalu resne tehnične težave.
Pred problemi, s katerimi se mora spopasti, bi omagal vsak pilot, Whip pa, morda celo spodbujen zaradi jutranje črtice kokaina, pilotsko rutino poveže s trenutnim domislekom. S fenomenalnim manevrom letalo obrne na glavo, ga počasi spusti skoraj do tal, tam nekako zasilno pristane, posledica leta pa so različne poškodbe potnikov in posadke, večino pa vseeno reši pred katastrofalno nesrečo. Stevardesa Katerina na žalost umre.
Vse kaže, da bo kot genij za pristajanje v nemogočih pogojih razglašen za narodnega heroja, vendar na plan pridejo rezultati krvnih testov: Whip je letalo vozil pod vplivom alkohola in mamil, kar zanj lahko pomeni tudi dosmrtni zapor. Paradoks je sijajen: deset drugih pilotov je v simulatorjih letalo raztreščilo, Whip pa ga je v resnici mojstrsko pripeljal do tal, a žal je to storil doziran, za kar mu preti dolgoletni zapor.
Whipova alkoholna fasada se začne sesuvati v prah, vendar je na dosegu roke že prekaljeni odvetnik, ki hitro ugotovi, da aparat, s katerim so izmerili alkohol v njegovi krvi, ni bil pravočasno pregledan in kalibriran, poleg tega pa tudi vzorec krvi ni bil odvzet po ustreznem protokolu. Meritev alkohola je elegantno izničena in Whip je spet na svojem valu, na katerem lahko jezdi v alkoholnih hlapih. Ostane samo še ena preizkušnja: pričati bo moral na zaslišanju, na katerem bodo ugotavljali, kakšna težava se je zgodila v letalu. Mimogrede mu povedo še to, da so v smeteh odkrili nekaj praznih stekleničk vodke, glede na Whipovo prepoved serviranja pijače pa ostaja nejasno, kako so stekleničke tja prišle.
Agencija za nadzor letenja opravlja zaslišanja posadke in Whip lobira pri njenih članih, naj ne razkrijejo njegovega pitja. Stevardesi, s katero je preletel nešteto milj, prišepne, naj reče, da je bil večer prej »zgolj običajen dan« in da je Whip s Katerino popil morda pivo ali dve. Stevardesa, zaradi nesreče grdo zaznamovana z rano čez polovico obraza, je zgrožena: »Whip, odkar te poznam, nikoli, ampak res nikoli nisi spil samo pivo ali dve! To je laž! Grda laž!«, a ga v ključnem trenutku ne izda. Podobno se odzove tudi kopilot, s katerim je Whip letel prvič in je nesrečo preživel s hudimi poškodbami, zaradi katerih bo najbrž ostal hrom. »Zavohal sem te, že takoj po tem, ko si stopil v kabino, smrdel si po ginu ali nečem podobnem!« Whip že misli, da je izgubil igro, a tudi kopilot ga po rafalu obtoževanja pomiri, da nič od tega, kar je zdaj povedal njemu (in kar je popolnoma res), ni povedal zasliševalcem. Whip se spet za las izmakne, družbeno toleriranje alkohola ne pozna meja. Privošči si novo pijačo, ko pa z dekletom, odvisnico, ki jo je spoznal v bolnišnici, odide na srečanje anonimnih alkoholikov, so njihove spovedi zanj prehude. Ne zdrži, vstati mora in oditi na svež zrak.
Samo da bi moral reči
Večer pred zaslišanjem odvetnik zapre Whipa v hotelsko sobo z izpraznjenim hladilnikom, in s stražo pred vrati, da ta ne bi spet podlegel skušnjavi. A naključja imajo pomembno vlogo tudi v alkoholikovem življenju; njegova soba je s prehodnimi vrati povezana s sosednjo in ponoči se ta nekako odpahnejo, s tolkljanjem zbudijo Whipa, ki pride do njih, stopi v drugo sobo, odpre poln hladilnik … Na dan zaslišanja odvetnik doživi najbrž najbolj neljubo presenečenje svojega življenja: Whip ne sedi na svoji postelji in tam mirno čaka na odhod, ampak z razbito arkado nezavesten leži v kopalnici, soba pa je polna izpraznjenih stekleničk. Zaslišanje se začne čez slabo uro. Kaj storiti? Ni kaj, urgentno morajo poklicati lokalnega dobavitelja droge, ki s kokainom in travo spravi Whipa pokonci. Ker je Whip brez denarja, mora drogo plačati odvetnik. Vse za zmago na sodišču.
Zaslišanje se začne, vse poteka gladko, odvetniku se smeji, zasliševalka je korektna, potem pa sledi postransko vprašanje: Kdo je po njegovem mnenju spil najdene stekleničke vodke? Whip se zmede. Kako to mislite? Zasliševalka ponovi vprašanje: do stekleničk je zaradi prepovedi točenja pijače imela dostop samo posadka petih oseb. Vsem so odvzeli kri; trije v krvi niso imeli nobenega alkohola, Whipov rezultat je razveljavljen zaradi nepravilnega odvzema, »njegova« stevardesa Katerine pa je imela v krvi nekaj alkohola. Je torej po njegovem mnenju ona spila to vodko? Whip razmišlja in gleda zasliševalko. Kaj želite, da povem? jo vpraša. Ali je po vašem mnenju Katerine spila tiste stekleničke vodke, je mirna, a neizprosna zasliševalka.
Samo da bi moral reči, samo da, pa bi bilo vse mimo. Spet bi se izvlekel. Spet bi šlo vse po starem naprej. A za Whipom so leta laganja, prikrivanja in izmikanja, nedavni skorajšnji letalski pogreb, ranjeni, hromi in mrtvi ljudje, ja, celo ženska, s katero je spal večer pred poletom, je mrtva. Whip se na tej točki ne more več zlagati, čeprav je Katerine mrtva, ali pa prav zato, je ne more potunkati, enkrat je pač vsega konec. Počaka še nekaj trenutkov, potem pa reče: »Jaz sem spil te vodke. In ne samo to, pil sem tudi večer prej in tudi dva in tri dni prej, ja, tudi včeraj, pijan sem tudi zdaj!« Priznanje ga odpelje morda boljšemu življenju naproti.
Pred leti je v naših krajih živel in delal mož, ki je lahko ozdravil take ljudi, in to brez »pomoči« šokantnih letalskih nesreč, brez »teže« mrtvih in pohabljenih, samo s svojim znanjem in sposobnostjo. Danes je pet let, odkar ga ni več.
––––––
Samo Rugelj je založnik in publicist.
