Življenje v utvari

Tudi po dveh desetletjih od padca berlinskega zidu lahko pri nas govorimo o ohranjanju zidu v glavah, o presenetljivi dolgoživosti zgodovinsko ovrženih idejnih sistemov. Večina Slovencev živi v utvari tretje poti, nenaravne združitve socializma in tržnega gospodarstva. Želi si obilja in možnosti izbire, ki jih lahko ponudi zgolj tržno gospodarstvo, hkrati pa bi radi ohranili blaginjo socializma, močno socialno državo. Ta naj bi poskrbela za navidezno brezplačno šolstvo, zdravstvo in visoko raven socialne varnosti. Prevladuje občutek, da z univerzalnim socialnimi pravicami vsi dobivamo in nihče posebej ne izgublja. Pri tem se večina ne sprašuje o načinu financiranja in negativnih ekonomskih posledicah tovrstnega »zastonjkarstva«. S pojavom tako imenovanega davčnega mešanja je večina prebivalstva pristala v do države odvisnem razmerju. Razvila se je odvisniška miselnost, ko kot davkoplačevalci sicer plačujemo davke, a hkrati pričakujemo različne pomoči in olajšave. Gre za kolektivno iracionalnost, ko večina prebivalstva vidi zgolj dobrobiti odvisništva, ne zaveda pa se, da ga pravzaprav samo financira.

Prebivalstvo zavrača neenakosti v razdelitvi dohodkov, ki so rezultat tržnega tekmovanja, ni pripravljeno na spopadanje z negotovostjo in tveganji konkurence. Odgovor na te dileme naj bi pomenil model socialnega tržnega gospodarstva, zgled tretje poti, združitev najboljšega iz dveh svetov, socializma in kapitalizma. Socialno tržno gospodarstvo naj bi pomenilo uresničevanje teze Oskarja Langeja o konvergenci sistemov, ko naj bi tržna gospodarstva s poudarjanjem vloge socialne države pridobivala značilnosti socialističnih gospodarstev, socialistična gospodarstva pa s tržnimi reformami značilnosti tržnih. Gre za videnje, ljubo tranzicijski levici, ki legitimizira tezo o dvosmernem podiranju berlinskega zidu in vsaj delno rehabilitira socializem.

Besedno preobilje, socialen je pridevnik, in ne samostalnik

Pri uporabi termina socialno tržno gospodarstvo gre za besedno prevaro, ko se poskuša nemški model tržnega gospodarstva, vzpostavljen po drugi svetovni vojni, predstaviti kot združitev tržne in socialistične ekonomije. Gre za primer potvarjanja intelektualne zgodovine. Ludwig Erhard in Walter Eucken, vodilna predstavnika freiburške šole ordoliberalizma in avtorja modela socialnega tržnega gospodarstva (nem. Sozialmarktwirtschaft) v njem nista videla modela socialističnega tržnega gospodarstva, sicer tipičnega protislovja v izrazih. V socialističnem tržnem gospodarstvu bi se država pod krinko uresničevanja socialne pravičnosti vmešavala v rezultate tržne tekme ter s pomočjo države blaginje in progresivnega sistema obdavčitve dohodka izvajala obsežno prerazdeljevanje. Eucken-Erhardov model socialno tržnega gospodarstva je bil v osnovi svobodno tržno gospodarstvo, ki zagotavlja minimalno socialno zaščito tistim, ki ne morejo tekmovati. Kot se je posrečeno izrazil Erhard: »Bolj ko je gospodarstvo svobodno, bolj je socialno.« Model sicer predvideva močno vlogo države, a ta je omejena na vzpostavitev pravil igre (nem. Wettbewerbsverfassung), ki omogočajo enakopravno tržno tekmovanje. Nikakor v Eucken-Erhardovem modelu socialnega tržnega gospodarstva država ne zasleduje ideala socialne pravičnosti z izenačevanjem dohodkov. Ta je v tržni družbi nedosegljiv.

Uporaba sintagme socialne pravičnosti v tržni družbi je torej zmotna, osnovana na zgrešeni socialni ontologiji. V tržnem gospodarstvu ni subjekta, ki bi vnaprej določal razdelitvene deleže v skladu z določenim družbenim načrtom. Cenovni mehanizem je brezoseben, spontani red, končni rezultat razdelitve pa nenameravana posledica delovanja tisočev kupcev in proizvajalcev. Poljubno vsiljevanje razdelitvenega vzorca v skladu z ideali socialne pravičnosti pomeni odrekanje katalaktični naravi cenovnega mehanizma in s tem njegovo postopno zoženje v centralno-planski sistem.

Povedano pa ne izvzema vloge države pri vzpostavitvi pravične družbe. Močna, na načelih vladavine prava utemeljena država, je po videnju ordoliberalizma ključni pogoj za delovanje socialnega tržnega gospodarstva. Žal je umevanje tega pri nas napačno. Zmotno se poudarja prerazdelitvena funkcija, pozablja pa na nujnost vzpostavitve pravne države. Ravno nedelovanje pravne države je trenutno naš največji družbeni problem. Posledica je vzpostavitev psevdokapitalističnega sistema, temelječega na nelegitimno in nelegalno pridobljenih lastninskih pravicah. V družbi, v kateri so lastninske pravice utemeljene na dejanski kraji ni več mogoče govoriti o uresničevanju postopkovne pravičnosti. Posledično smo soočeni s krizo legitimnosti družbenoekonomskega sistema. Gre za resen družbeni problem, ki ustvarja ugodne razmere za širitev socialne demagogije in neosocialističnega utopizma.

Pot socializma je pot v tretji svet

Nezadovoljstvo z ekonomskimi dosežki tranzicije, še posebno razdelitvijo »tranzicijskih dividend« oziroma dobrobiti višje gospodarske rasti postaja resen politični problem. S tranzicijo in sedanjo gospodarsko krizo povzročeno obubožanje delavstva, izginjanje srednjega razreda in procesi tajkunizacije so privedli do razočaranja, do izgubljene vere v ekonomsko svobodo in tržno gospodarstvo. Pomladni ideal svobode zamenjujeta ideala socialne varnosti in enakosti, vrednot, ki naj bi zaznamovale socialistični sistem. Pri tem pa se prehitro pozablja, da je bila za doseganje socialne varnosti žrtvovana ekonomska učinkovitost in da je v socializmu enakost pomenila enakost v revščini. Naloga kritične družbene refleksije je ugotovitev, da rešitev sedanjih družbenih problemov ni v recidivu socializma, ampak vrnitvi k idealom slovenske pomladi, na pravni državi temelječega svobodnega tržnega gospodarstva. Upoštevajoč pojav ugrabitve države, ko posamezne interesne skupine s klientelizmom in korupcijo vplivajo na delovanje države, gre za težko uresničljivo poslanstvo. V dveh desetletjih smo ustvarili sistem, ki namesto na podjetništvu in ustvarjanju novega bogastva, temelji na plenjenju, ekstrakciji rent in prerazdeljevanju v socializmu ustvarjenega bogastva.

Potrebujemo pravno, ne socialne države

Ugotovitev, da je krizo legitimnosti slovenskega kapitalizma mogoče rešiti s krepitvijo socialne države, je značilen logični non sequitur. Stranpoti našega gospodarstva so zgolj simptom, bolezen je odpoved delovanja države. Priča smo paradoksalnemu položaju, ko država z nedelovanjem pravne države povzročene anomalije kapitalizma poskuša odpravljati s krepitvijo socialne vloge. Pot v pravično družbo ne more biti tlakovana s povečevanjem prerazdeljevanja, ampak z naslonitvijo na konservativno-liberalni model države, ki naj skrbi za varovanje življenja, svobode in zasebne lastnine. Ali če za konec parafraziramo Ludwiga Erharda, bolj ko bo država pravna, bolj bo socialna.

–––––– Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.

Bernard Brščič, ekonomist