Tiskane izdaje
Sedanji mariborski župan je pokazal, kako udobno je voditi volitve s položaja oblasti. Ob koncu tedna se bosta s Francem Kanglerjem pomerila kot najboljša med najprej sedemnajstimi kandidati.
Uredniške politike štajerskih medijev so poskrbele, da je bil čas volilne kampanje za množico kandidatov prijetno, celo izjemno doživetje, zato se lahko zgodi, da jih bo na prihodnjih volitvah ob verjetnem slabšanju socialne slike v Mariboru okrog medijskih luči, te zveličavne svetlobe potrošniške družbe, brenčalo še več.
Kanglerjevi neverjetni politični lupingi, ki so dosegli vrhunec z njegovo nedavno uvrstitvijo v drugi krog županskih volitev v Mariboru, niso posledica kandidatove politične izjemnosti, osebne prodornosti ali izostrenega uma, ampak posebnih okoliščin v svetu in mestu, ki je ostalo zanj odprta rana po prisilnem odstopu z županskega položaja konec leta 2012.
Tip politika zlati Franček, ki ga uteleša Kangler kot zastopnik podeželske miselnosti v mestu, se je v Mariboru ukoreninil med svetovnima vojnama, v času, ki sta ga izrazito opredeljevala svetovna gospodarska kriza in občutenje (najprej minule, nato pa prihajajoče) vojne. Ime Zlati Franček je takrat v uradno slovenskem oziroma jugoslovanskem, sicer pa slovensko in nemško govorečem Mariboru nosil zelo učinkovit ljudski politik, poslanec Slovenske ljudske stranke (SLS) v beograjskem parlamentu, Franjo Žebot.
Impulzivno, čustveno in glasno zavzemanje za cilje
Ko je dotedanji tajnik mariborske SLS in mestni svetnik leta 1922 postal poslanec Narodne skupščine v Beogradu, je bil po besedah prijatelja in dolgoletnega mariborskega urednika katoliških časnikov Januša Golca v Mariboru to veličasten dogodek: »Nikoli do takrat še ni bila kaka vesela vest na mariborskem Glavnem trgu sprejeta s tako gromovitim navdušenjem od vseh tam zbranih mesarjev, drugih moških, branjevk in prodajalk kot sporočilo, da je obče znani in priljubljeni Žebot kar v skoku dosegel tako veliko čast in dostojanstvo.« Gostije po mariborskih krčmah so bile izraz tega istega ljudskega veselja.
V Beogradu se je kmalu pokazalo, kakšna bo politična drža mariborskega novinca: impulzivno, čustveno in glasno zavzemanje za konkretne, oprijemljive, ozko lokalno usmerjene cilje. Volivcem se je redno oglašal z zapisi v mariborskih katoliških časnikih. Urednik Golec je bil zadovoljen z njegovim jasnim in vsakomur razumljivim izražanjem, manj pa z dejstvom, da je Zlati Franček pogosto ponarejal resnico in tako spravljal časnike »v objem z neizprosno roko pravice«. Opozicijski poslanec je prve vtise iz Beograda strnil že januarja 1922, ko je pisal, da vlada životari v znamenju lenobe in zanikrnosti.
Kot politik širokega spektra si je Franjo Žebot pridobival simpatije tudi s kazanjem zob bolj izobraženim kolegom v lastni stranki. Ker je kot govorec na shodu stranke v Mariboru dolgovezil o srbskih političnih osebnostih, katerih imena je zelo mešal med seboj, so se mu v prvi vrsti sedeči vodilni možje mariborske SLS (dr. Josip Leskovar, dr. Karel Verstovšek idr.), odkrito posmehovali. Žebot je to opazil, zato je v hudi užaljenosti končal predavanje z besedami: »Tako je in nič drugače s Pribičevićem in Pašićem ter drugimi odličnimi Srbi, čeprav je to prav ali ne onim z zlatimi cvikerji.« Zaradi novih in novih žaljivk na račun kolegov je bil klican pred izvršni odbor stranke v Ljubljano, a je poziv ignoriral.
V prihodnjih letih Žebot ni več mešal imen srbske politične elite. Prekalil se je v zavzetega, spretnega politika in solidnega poznavalca razmer v prvi jugoslovanski državi. Z enako lahkoto je govoril poslancem v Narodni skupščini in kmetom na shodih stranke po Štajerskem. Golec, ki je prijatelja velikokrat spremljal, je o Žebotovem samozavestnem nastopu, polnem leporečij o svoji poštenosti in poštenosti štajerskega ljudstva, pisal s samimi presežniki. Že skupščinske volitve leta 1923 so potrdile učinkovitost opisane politične drže.
Kandidiral je v Mariboru in sodnih okrajih Maribor – levi breg in Lenart. Dobil je 8283 glasov, največ med enajstimi kandidati SLS na Štajerskem. V zahvali volivcem spet ni skoparil z velikimi besedami: »Izvedli ste orjaško delo. Vaša je zmaga, vi agitatorji in zaupniki! In kako ste tekmovali med seboj! Obrtnik, železničar, državni nastavljenec, delavec, penzionist in invalid, vsi, prav vsi iz vseh stanov ste storili svojo dolžnost. Imenovali so vas Žebotovo bando. Psovali so vas, a vi ste ostali trdi, nepremagljivi. Ponosen sem na vas kot vaš poslanec!«
Žebotova SLS je imela politično premoč na Slovenskem, kar so pokazale tudi volitve v oblastne skupščine januarja 1927 ter skupščinske septembra istega leta. Številna ohranjena pisma posameznikov, ki so se obračali na Žebota kot dobro informiranega in povezanega politika, ter njegovi pisni odgovori dokazujejo, da je poslanec podlegal občutkom, ki navadno vsesajo ljudi z oblastno miselnostjo – z vsakim dnem se je čutil bolj nedotakljivega. Enega od prosilcev je tako trdo zavrnil: »Čudil sem se, da ste namesto na volišče se odpeljali po privatnih potih v Zagreb. Odkrito povedano, nimam posebnega veselja intervenirati za ljudi, ki niti toliko smisla nimajo, da bi ob volitvah storili svojo dolžnost. Blagovolite to sprejeti v vednost.«
Rutina, a brez naključij
Žebot je teden dni pred septembrskimi volitvami zaupnikom stranke dajal še zadnja navodila: »Glejte, da niti eden ne ostane doma. /.../ V nedeljo 11. septembra imejte blizu volišča vedno na razpolago može in fante, ki bodo pripravljeni peš ali z vozom iti po zaostale volivce. /.../ Par ur pred koncem volitev še enkrat preglejte, kateri naši volivci še manjkajo. Takoj pošljite ponje!« Njegov trud ni bil zaman. SLS je v okraju Maribor – levi breg, v katerem je kandidiral Žebot, dosegla 8479 glasov in največji napredek v primerjavi z drugimi volilnimi okraji na Štajerskem. Potrdila se je pravilnost politike Zlatega Frančka, ki se je v Narodni skupščini loteval aktualnih problemov, ki so vsem na očeh zahtevali kratkoročne in hitre rešitve. Volivci so zlahka spremljali njegove bučne politične akcije.
Čeprav je Žebot zadnje leto pred uvedbo šestojanuarske diktature poslansko delo opravljal rutinirano, ni ničesar prepuščal naključju. Gostilničarju in agitatorju SLS iz Sv. Jurija ob Pesnici je ob občinskih volitvah leta 1928 pisal: »V zadnjem momentu sem se spomnil, da bi bilo dobro, ako postavite v nedeljo na dan volitve na vseh cestah in dohodih k Sv. Juriju posamezne naše agitatorje, kateri bodo prihajajoče volivce pripravili za to, da volijo našo tretjo skrinjico. /.../ Plakate nalepite še le soboto in nedeljo zjutraj, ker bi jih sicer nasprotniki raztrgali. /.../ Ako bi koga dobili, ki bi plakate trgal, naznanite ga, da bo kaznovan.«
Ko so bile s spremembo režima v državi razpuščene politične stranke, je Franjo Žebot ustrezno poskrbel za lastno eksistenco s tem, da je postal načelnik okrajnega cestnega odbora v Mariboru. Drugo svetovno vojno je dočakal kot mariborski podžupan, nato pa so mu večje reči od obmejnega mesta in njega samega preprečile verjetno ambicijo, da bi se zavihtel na položaj župana. Nemci so po vzpostavitvi okupacijske oblasti v Mariboru aprila 1941 Žebota aretirali in odpeljali najprej v Gradec, nato pa na Dunaj. Po izpustitvi marca 1944 zaradi bolezni se je v Ljubljani pridružil družini, decembra 1944 pa je bil spet aretiran. Svojo življenjsko pot je končal tik pred koncem vojne v koncentracijskem taborišču Dachau.
Zgodovinarji lahko na mikroravneh velikokrat opazujemo, kako nekateri skupinski vzorci delovanja v izjemnih okoliščinah vztrajno iščejo poti k emancipaciji. V pričujočih desetletjih, ko spet spremljamo tektonske geostrateške premike, ki odločno širijo območje vojne in gospodarskih brezpotij, tip politika zlati Franček vedno znova išče in najde svoje naslovnike.
––––––
Dr. Mateja Ratej, zgodovinarka
