Tiskane izdaje
Totalitarni
V moji raziskovalno-spoznavni opciji je dobil takšno oceno predvsem zaradi vsega obsojanja vredne politike jugoslovanske komunistične države do kmečkega in agrarnega vprašanja ter njenega še dodatno družbeno nesprejemljivega izvajanja v praksi, a mi je bila kot raziskovalki že zelo zgodaj dobro znana tudi zločinska revanšistična praksa, ki jo je v Jugoslaviji in še posebno v Sloveniji komunistična oblast brez upoštevanja vsakršnih civilizacijskih norm izvajala neposredno po končani vojni.
Nastanek vsakega med evropskimi totalitarizmi je bilo mogoče precej natančno geografsko določiti, z njihovim razvojem pa so se širila tako območja razprostranjenosti kot kvalitativne variacije in odtenki, ki so bili specifični po posameznih evropskih državah. Tako so tudi nastajala in se oblikovala parcialna poimenovanja kot frankizem, klerofašizem itd.
Vsi ti režimi so povzročili neprecenljivo veliko škodo človeštvu. Množično ubijanje in mučenje ljudi, deportacije v neznano, preganjanje in iztrebljanje posebno nekaterih rasno ali etnično drugačnih skupin prebivalstva, zlasti Judov in Romov, vsakovrstna hudodelstva – vse to so bile običajne metode, s katerimi so se dokopali do oblasti, vladali, svojo oblast utrjevali in širili, in to ne le v času druge svetovne vojne, temveč že kaki dve desetletji pred njo in še najmanj desetletje po njej.
Kako nevarni in nepredvidljivi so totalitarizmi na evropskih tleh, je še pred samim koncem 20. stoletja (!) »sijajno« demonstriral in se v vsej tragiki dokazal ter se nam v spomin živih na tukajšnjih prostorih neizbrisno vtisnil v spomin strašni genocid nad muslimanskim prebivalstvom v Bosni.
Resolucija
Med zadnjimi se tu ustavljam pri enem v teh dneh aktualnem dokumentu evropskega parlamenta, ki obravnava tematiko žrtev totalitarnih družbenih sistemov v Evropi. S ciljem ohranjanja pietetne zavesti o umrlih in ubitih kot ene temeljnih evropskih humanističnih vrednot, se v ta evropski kulturni tok Slovenci vključujemo kot narod, ki tradicionalno tudi sami skrbno gojimo spoštovanje do mrtvih.
Še poseben odnos pa v večini kultur sveta pripada tistim, ki jim je življenje odvzeto s silo, umorjenim, ubitim. Takšnih človeških žrtev je bilo največ v vojnah in njim sorodnih dogajanjih, ki so jih vse zagrešili ljudje. Ljudje, drug drugemu. V nekih izrednih okoliščinah, v razmerah, ki jih je ustvaril določen širši družbeni sistem. Sistem, ki sem ga že označila za totalitarnega, avtoritarnega.
Aprila 2009 je evropski parlament z veliko večino glasov tako sprejel Resolucijo o evropski zavesti in totalitarizmu, jo posredoval evropskim državam in pozval »k razglasitvi 23. avgusta za vseevropski dan spomina na žrtve vseh totalitarnih in avtoritarnih režimov, da bomo lahko dostojanstveno in nepristransko počastili njihov spomin«.
Kljub svoji izrazito politično nevtralni formi akt v nekaterih državah ni naletel na splošno odobravanje. Pomisleki in asociacije so bili takoj usmerjeni na zgodovinski kontekst vsakega konkretnega državnega okolja. Začelo se je z medsebojnim primerjanjem v Resoluciji navedenih totalitarizmov, s poudarjanjem, kateri da je bil večji in bolj monstruozni, kateri manjši in manj grozen, da nikakor ne zaslužijo vsi enake obravnave – skratka, Resolucija je hitro razdelila, predvsem politike, na njene podpornike in nasprotnike.
Državni zbor in vlada
Tako je bilo tudi v Sloveniji. Leta 2009 je na najvišji politični ravni, v državnem zboru, Resolucijo Evropskega parlamenta »sprejela v vednost«, ni pa se ji uspelo poenotiti v nadaljnjem koraku, da bi jo »posvojila«, da bi se z njo identificirala; sprejeta je bila le Deklaracija o seznanitvi z Resolucijo.
Z zamenjavo vladavine politične opcije se je situacija nekoliko spremenila, a le na ravni vlade, ki je po predhodnih proceduralnih pripravah na začetku avgusta letos sprejela Sklep o obeležitvi evropskega dne spomina na žrtve vseh totalitarnih in avtoritarnih režimov in za ta dan razglasila 23. avgust (Uradni list, št. 62, 17. 8. 2012).
Vladna odločitev je naletela na apriorni odpor in nekakšno nelagodje med nekaterimi političnimi subjekti ali celo na posmeh v medijih, vsekakor pa še na ponovno relativiziranje. Pričakovanim ugovorom v smislu, da v Sloveniji pač ne moremo enačiti totalitarnih sistemov fašizma, nacizma in komunizma, so se pridružili protesti, da se vlada ukvarja z ideološkimi temami v času največje ekonomske in finančne krize, in očitki, da poskuša tudi tako prikrivati svojo siceršnjo neuspešnost. Tudi če je vse res, je žalostno dejstvo, da je ta konkretna poteza vlade pospremljena v javnost s tako slabo popotnico.
Slovenstvo je v evropskem merilu razmeroma majhna družbena entiteta, a dovolj velika, da je narod v vlogi tako rablja kot žrtve v 20. stoletju izkusil vse znane evropske totalitarizme in avtoritarizme, zato se ga obravnavana Resolucija Evropskega parlamenta dotika v svoji celoti. Še več, hvaležni naj bi bili Evropski uniji za pomoč, da se lahko ob še drugih sorodnih in zlasti ob tej Resoluciji lažje sami soočimo s svojo zgodovino.
Razlogi za mojo podporo
Zakaj sama podpiram aktualni sklep vlade in zakaj mislim, da bi bilo prav, da državljani Slovenije zaznamujemo en dan v letu kot evropski dan spomina na žrtve vseh totalitarizmov in avtoritarnih režimov?
Predvsem in na prvem mestu zato, ker smo se živi z aktom kolektivnega spominjanja dolžni pokloniti vsem žrtvam na Slovenskem, saj so bila zaradi zavržnih ljudskih dejanj in družbeno nesprejemljivih razlogov premnoga človeška življenja skozi celotno 20. stoletje s krutim nasiljem prekinjena, človeško življenje pa je ali naj bi bilo najpomembnejša univerzalna vrednota vsega človeštva.
Zatem zato, ker spoznanje celovite resnice o preteklosti osvobaja in tako šele omogoča začetek procesa notranjega poenotenja nacije na Slovenskem. Celovita resnica o preteklosti je v nekem idealnem smislu seveda nemogoča, toda njen bistveni približek, ko gre za 20. stoletje, je zgodovinopisje vendarle že doseglo.
Dalje zato, ker ima akt spominjanja hkratno vlogo tudi nenehnega opominjanja in opozarjanja, da so obsojene totalitarne in avtoritarne družbene prakse v nekih novih vidikih in prirejenih oblikah še naprej realno možni pojavi, za katere je zelo dovzetno tudi naše družbeno okolje samo. In ne nazadnje, tudi zato, ker so nam, slovenskim državljanom, brezpogojno potrebni skupna volja, skupno znanje, skupne sposobnosti za reševanje sodobne problematike in uspešno načrtovanje družbenega razvoja v prihodnje.
Naj ob tem dnevu spomina na žrtve in na hkratno neslavno evropsko in domačo zgodovino, sklenem z mislijo, da bi bila Resolucija Evropskega parlamenta, olastninjena kot dokument tudi Državnega zbora Republike Slovenije, v danem trenutku morda lahko obetavno znamenje za našo družbo.
––––––
