Hanibal ad portas*

Zadnja vojna se je končala, nova se še ni začela. Torej lahko ta čas izkoristimo za pogovor o številnih stvareh.

Na primer, o Hanibalu.

Hanibal? Mož s sloni? Prav ta.

Hanibal, kartažanski poveljnik, ki velja za enega največjih vojaških genijev vseh časov, je bil junak moje mladosti.

V tistih časih smo nujno potrebovali narodne heroje. Antisemiti po vsem zahodnem delu sveta so trdili, da so Židje po naravi strahopetci, ljudje, ki se izogibajo izpolnjevanju svojih dolžnosti in ki se niso sposobni po moško bojevati. Ves čas samo kopičijo denar, medtem ko drugi zanje umirajo.

Ko smo se ozirali po junakih, smo odkrili Hanibala. Kartagino so ustanovili begunci iz Tire, kraja v vzhodnem Libanonu, katerega prebivalci so bili Kananiti. Ti so govorili v narečju, ki je bilo zelo podobno hebrejščini. Ime Kartagina je nastalo iz hebrejskih besed »keret hadaša« (novo mesto), ime Hani-Ba'al pa pomeni Ba'al, bog Kananitov, tisti, ki je dal - bolj ali manj pa je to isto ime kot Netanjahu oziroma Jahu, kar je okrajšava za Jehua, ki prav tako pomeni tisti, ki je dal. Tako kot sodi ime Theodor k priimku Herzl (vodja sionistov, ki je imel vizijo židovske države) in tako kot sodi ime Dorothy k priimku Rothschild (židovska aktivistka).

Kdo bi nam lahko bil bolj pri srcu od tega velikega bojevnika, ki je svojo armado z ducati slonov popeljal čez Alpe v severno Italijo in ki je svoje ukaze dajal v hebrejščini? Celo mogočni Rimljani so prebledeli, ko so zaslišali krik: »Hanibal ad portas!« (»Hanibal pred vrati«, ki se ga pogosto napačno citira z »ante portas«).

Eden najslavnejših sionističnih pesnikov Saul Černikovski, ki je prevedel Homerjevo Odisejado, potrjuje našo tesno povezavo s Kartažani, ob tem pa navaja, da je bila v njihovih rokah največja pomorska sila antičnega Sredozemlja, saj so bili močnejši celo od Grkov. Mi smo nanje zelo ponosni.

Na zelo čuden način se je Hanibalovo ime pojavilo tudi v zadnji vojni v Gazi. Pa ne v tem smislu, da bi bil eden od naših današnjih poveljnikov sodobni vojaški genij. Nikakor ne. Tisto, kar se imenuje »Hanibalova procedura«, je eden najhujših možnih pojavov.

Kdo je avtor te skovanke? Je bil to častnik, ki mu je pri srcu antična zgodovina? Ali zgolj brezčutni računalnik, tisti, ki je to vojno poimenoval »Solid Cliff« (Trdna pečina) - človeški robot pa ji je nadel angleško ime »Protective Edge« (Zaščitni prag)?

Na vrhuncu boja v bližini kraja Rafa (po hebrejsko Rafiah) na meji z Egiptom, so pripadniki Hamasa obkolili skupino izraelskih vojakov in jih večino pobili. Enega od njih pa so odvlekli v tunel. Prvi hip se je zdelo, da so ga zajeli živega in da je bil morda ranjen.

In začela se je Hanibalova procedura.

Hanibalova procedura se namreč izvaja prav v takšnih primerih. Od vseh najhujših mor je ta za izraelske vojake najbolj peklenska.

Tukaj je seveda potrebna obrazložitev. V vojni se vojaki znajdejo v ujetništvu. Pogosto je to neizbežno. V bojih, ko bi nadaljevanje spopada vodilo v nesmiselni samomor, vojaki dvignejo roke.

V srednjem veku so vojne ujetnike pogosto uporabili kot odkupnino. Za vojaške poveljnike in politične voditelje so bili vojni ujetniki dobrodošel del prihodkov, zato so se potrudili, da so ti ostali živi in zdravi. V modernejših časih, potem ko so začeli veljati vojni zakoni, so si ujetnike po končani vojni preprosto izmenjali.

Med drugo svetovno vojno je veliko židovskih vojakov iz Palestine, ki so se kot prostovoljci pridružili britanski armadi, končalo v nemškem ujetništvu. Presenetljivo je, da so jih obravnavali kot vse ostale britanske ujetnike, tako da so se po koncu vojne varno vrnili na svoje domove.

Biti ujetnik ni nikakršna sramota. Res je sicer, da je Stalin cele množice sovjetskih vojakov, ki so se vrnili iz ujetništva, poslal v kazenska taborišča v Sibirijo, a ne zato, ker bi bili zaradi ujetništva osramočeni, temveč zato, ker se je bal, da so se okužili s kapitalističnimi idejami.

V čem smo torej mi drugačni?

Židovski etos je glede tega povsem jasen. »Odkupovanje ujetnikov« je najvišja zapoved židovske vere.
V samem jedru te moralne zapovedi obstaja starodavno pravilo: »Ljudje Izraela so odgovorni eden za drugega«. Vsak Žid je odgovoren za preživetje vsakega drugega Žida.

To je treba upoštevati dobesedno. Če so Žida iz Aleksandrije ujeli turški pirati, je bil bogati Žid iz, denimo, Amsterdama, dolžan plačati odkupnino za njegovo izpustitev. Takšno ravnanje je globoko zakoreninjeno v židovski zavesti - tudi v sodobnem Izraelu.

Med vojnami v letih 1948, 1956, 1967 in 1973, ko se je izraelska armada bojevala z rednimi arabskimi armadami, ki so jih usposabljali Evropejci, so imeli na obeh straneh ujetnike, s katerimi so na splošno lepo ravnali, po vsaki vojni pa je prišlo do medsebojne izmenjave ujetih vojakov. Ko je postal izraelsko-palestinski spor »asimetričen«, pa so se stvari dodatno zapletle. Na eni strani so poklicni vojaki, na drugi strani oboroženi bojevniki (tako imenovani borci za svobodo oziroma tako imenovani teroristi).

Izrael ima v svojih ječah veliko palestinskih zapornikov, od katerih so bili nekateri že obsojeni, drugi pa so v zaporu zaradi suma, da so zagrešili kaznivo dejanje. Gre za od 5000 do 12.000 zapornikov. Med njimi so politični zaporniki, pa tudi aktivni člani različnih bojnih organizacij (»teroristi«). Nekateri od njih imajo krvave roke, kar pomeni, da so ubijali ali pomagali ubijalcem, s tem ko so jim nudili zatočišče ali jih oskrbovali z denarjem ali orožjem.

Za številne Palestince je njihova sveta dolžnost, da te zapornike osvobodijo. Za mnoge Izraelce je to zločin. Rezultat: nenehna prizadevanja Palestincev, da bi zajeli izraelske ujetnike, ki bi jih lahko nato zamenjali za palestinske zapornike.
Tarifa je iz dneva v dan vse višja. Ko Palestinci zahtevajo tisoč svojih zapornikov v zameno za enega samega Izraelca, so Izraelci ogorčeni, a hkrati tudi ponosni. Mnogi so v resnici prepričani, da je to poštena tarifa, a so kljub temu besni. Leta 1985 so tri izraelske vojake, ki jih je zajela prosirsko usmerjena palestinska organizacija, zamenjali za 1150 palestinskih zapornikov.

Ob vsaki takšni izmenjavi Izraelci omahujejo med obveznostjo, da »rešijo zapornike«, in odločnostjo, da se »ne bodo pogajali s teroristi«, da »ne bodo popustili izsiljevanju«, še zlasti ne, ko gre za zapornike »s krvavimi rokami«.
Od nekdaj velja, da je treba izraelske ujetnike, če se le da, osvoboditi s silo. A to je zelo tvegan podvig. Med streljanjem je vedno ogroženo tudi ujetnikovo življenje. Pogosto ni povsem jasno, ali so ga ubili njegovi ječarji ali osvoboditelji.

Izraelske športnike, ki so bili leta 1972 ubiti med munchenskimi olimpijskimi igrami, so po vsej verjetnosti ubili slabo izurjeni bavarski policisti. Izvidi avtopsije so še vedno skrivnost. Nekaj podobnega se je zgodilo tudi razredu izraelskih šolarjev v Ma'alotu v Severni Galileji, ki so jih zajeli palestinski gverilci, otroci pa so bili nato ubiti v navzkrižnem ognju.
V sloviti operaciji Entebe je bil premier Jicak Rabin pripravljen na izmenjavo ujetnikov, vse dokler ga niso prepričali, da bi lahko armada uspešno izpeljala reševalno akcijo.

Sicer pa je to vprašanje doživelo svoj vrhunec v primeru Gilad Šalit. Vojaka so zajeli (»ugrabili«, kot trdijo Izraelci) Palestinci, ki so se pojavili iz podzemnega tunela na meji.

Šalit je v ujetništvu preživel pet let. Mrzlična prizadevanja armade, da bi našla kraj, kjer je bil zaprt, niso rodila sadov (na Giladovo srečo, moram dodati). Iz tedna v teden je javnost vse odločneje zahtevala njegovo zamenjavo, dokler ni postalo vse skupaj politično nevzdržno, tako da so ga na koncu zamenjali za 1027 palestinskih zapornikov. Armada je bila besna in ob prvi priložnosti so znova zaprli vse tiste, ki so jih takrat izpustili.

Zadnji krog pogajanj, ki jih je vodil John Kerry, je propadel, ker Netanjahu ni hotel izpustiti dogovorjenega števila zapornikov.

Nekje spotoma se je nato izoblikovala Hanibalova procedura.

To pravilo temelji na prepričanju, da je treba z vsemi sredstvi vnaprej preprečiti izmenjavo zapornikov - in to dobesedno.

V teh primerih je odločilnih prvih nekaj minut. To pomeni, da preloži »Hanibal« vso odgovornost na območnega poveljnika, četudi je ta zgolj poročnik. Ni časa, da bi čakali na ukaze.

Ko vojaki vidijo, da njihovega tovariša vlečejo stran, morajo streljati in ubijati - čeprav je skorajda gotovo, da bodo ubili tudi zajetega soborca. V ukazu sicer ni jasno določeno »bolje mrtev vojak kot ujeti vojak«, a se to zagotovo razume na ta način.

Če ugrabitelji in ugrabljenec izginejo, brez usmiljenja zravnajo z zemljo vso sosesko v upanju, da se ugrabitelji skrivajo v kateri od hiš.

Prav to se je dogajalo tudi na vrhuncu vojne v Gazi. Izraelska enota je padla v zasedo Hamasa. Vsi vojaki so bili ubiti, razen enega - Hadarja Goldina - ki so ga Palestinci odvlekli v tunel. Ker so Izraelci sumili, da so vojaka zajeli, je armada povsem ponorela. V Rafi so vojaki z zemljo zravnali celotna območja in streljali na vse, kar se je premikalo.

In na koncu se je izkazalo, da je bilo vse to povsem brez potrebe. V armadi so se na koncu odločili, da je bil vojak, ko so ga odvlekli v tunel, že mrtev. Zdaj od Palestincev zahtevajo, naj jim vrnejo njegovo truplo, da bodo izpolnili še eno židovsko dolžnost: »židovsko truplo pokopali v židovski grob«.

Med in po vojni je bil ta incident povod za burne razprave. Zakaj, za božjo voljo, ne bi smeli dovoliti, da se zajame vojaka? Mar ni živ vojak v ujetništvu boljši od mrtvega vojaka? Pa kaj potem, če bodo morali za njegovo vrnitev izpustiti večje število palestinskih zapornikov?

Gre za poglobljeno moralno razpravo, ki posega v samo jedro izraelskega etosa.

David Ben Gurion je ob neki priložnosti zapisal: »Naj vsaka hebrejska mati ve, da je svojega sina izročila v roke odgovornih častnikov.« Zaradi Hanibala so zdaj nekatere hebrejske matere v vse hujših dvomih.

Sprašujem se, kaj bi si o vsem tem mislil tisti pravi Hanibal.

___

*Hanibal pred vrati