Tiskane izdaje
Zelo daleč je videti tisti čas, ko je Jacques Chirac rekel ne ameriški vojni v Iraku. François Hollande je brž razglasil izredne razmere in vojno stanje. Običajno neopazen, vedno tiho govoreči francoski predsednik je izbral trde besede s težkimi posledicami. To so ukrepi, za katere bi si težko predstavljali, da jih bo kdaj sprejela socialistična garnitura. Toda zdaj se je stanovalec Elizeja ovil v plašč nacionalne enotnosti.
Konsenz vedno koristi notranji politiki, vse odločitve gredo gladko, pozabljen je občutek, da so potihnila drugačna mnenja. Spomnimo se dolžniske krize in Grčije, predvsem nemške popolne enotnosti, da varčevanje nima alternative. »Es gibt keine Alternative ...« Tudi v Franciji je zdaj taisti pensée unique. Celo preden politiki odprejo usta, veš, kaj bodo povedali.
Francoske oblasti niso uvedle izrednih razmer od alžirske vojne, ukrep ima korenine v brutalni kolonialistični preteklosti, tokrat je bil razglašen prvič po letu 1955. Hollandove poteze odzvanjajo Bushevo poseptembrsko govorico, pa tudi koncept de Gaulla, prepričanje, da mora izvršna oblast med krizo odločno ukrepati. Kadar so razmere težke, hoče politika vedno pokazati vodenje, nihče ne govori o suspenzu demokracije. Predsednik si ne pomišlja uporabiti velike moči, ustava mu daje v zunanji politiki zelo močne prerogative. V nasprotju z ameriškim lahko brez parlamenta začne zračne napade v Siriji, Hollande je sprožil več vojaških operacij od predhodnikov.
Z regionalnimi in predsedniškimi volitvami na obzorju ima v rokah močne karte. Je vojni predsednik. On, ki je tako zelo obotavljiv na ekonomskem področju, z vso čvrstostjo nastopa pri varnostnih in zunanjepolitičnih zadevah. Kot najmanj priljubljeni predsednik v francoski zgodovini, v času ko republikanci in skrajna desnica pridobivajo podporo, z agresivnim odgovorom na pariške napade išče politične prednosti.
Glavno vprašanje ostaja, ali je mogoče poraziti Islamsko državo, ali je mogoče zmagati v »vojni proti terorizmu«. Poleg domače fronte slednje pomeni globalno koalicijo in vojaško operacijo v Mezopotamiji, podprto z resolucijo Združenih narodov. Zdajšnji zračni napadi so večidel simbolični, stvari lahko spremenijo samo kopenske enote. Brez Združenih držav ni resne vojaške operacije in ni videti, da bi ameriški predsednik Barack Obama imel voljo za to. Vtis je, da bo Washington čakal na novega predsednika, ki pride v Belo hišo januarja 2017.
Tudi politični dialog, in pariški napad se je zgodil tik pred drugim krogom pogajanj o sirskem konfliktu na Dunaju, ni mogoč brez ameriškega angažmaja. Medtem imajo različne evropske prestolnice različne prioritete, velike razlike so tudi med tremi velikimi – Francijo, Veliko Britanijo, Nemčijo. Strateški interesi v osemindvajseterici so zelo različni.
Negotovo ostaja, koliko se bo evropska zunanja politika do Bližnjega vzhoda spremenila in koliko se bo posvetila zmanjševanju tveganj za terorizem. Splača se spomniti na severnoirski, baskovski, nemški, italijanski terorizem v sedemdesetih letih, na to, da ga Evropa ni porazila, zlagoma je zatonil. Zato je to, kar tačas gledamo, predvsem zunanjepolitični hrup.
