Tiskane izdaje
Odvetnik mag. Janez Tekavc je 8. septembra v rubriki Gostujoče pero predstavil žgočo kritiko slovenske fiskalne politike. Njegov članek – napisan s stališča trde »liberalne« opcije – po moji oceni nekoliko demagoško in izkrivljeno predstavlja navedeno problematiko. Menim, da zahteva primeren odgovor.
Moja teza je naslednja: slovenski davčni sistem, kakršen je, je izrazito neučinkovit in nepravičen v prav nasprotno smer, kot pa to hoče prikazati mag. Tekavc. Je namreč močno naklonjen bogatim in lastnikom kapitala nasploh. Nenaklonjen pa je odvisno zaposlenim osebam srednjega sloja. Na tej točki se je primerno navezati na monumentalno delo Thomasa Pikettyja Kapital v 21. stoletju, ki je pravi hit v Evropi in ZDA. Njegova temeljna teza lahko temelji na še tako poglobljenih analizah, a njegovo bistveno jedro je intuitivno in lahko razumljivo: bogati postajajo še bogatejši in odhajajo nekam v premoženjsko stratosfero, kjer jih ne vidimo več. Francoski ekonomist nam je pojasnil tudi, zakaj je tako. V obdobjih nizke ekonomske rasti stopnja kapitalske akumulacije preseže stopnjo rasti nacionalnega dohodka. Premoženje in dohodki se vse bolj koncentrirajo v ozkem krogu gospodarske elite.
Najbrž ni treba posebej izgubljati besed o tem, da je prevelika in še rastoča neenakost oblika »bolezni«: krha družbeno kohezivnost vpliva na poslabšanje temeljnih kazalnikov zdrave družbe (stopnje nasilja, duševnih motenj, zdravstvenih težav populacije …), poraja silovite konflikte med družbenimi sloji in državami ter spreminja demokracijo v fevdalno oligarhijo, v kateri pomembne odločitve dejansko sprejema le peščica ljudi.
Ima Slovenija
Prav bode v oči, kako velik delež posrednih davkov imamo v Sloveniji (DDV, trošarine, carine, različne takse in pribitki k cenam energije, davki, vezani na nakup avtomobilov itd.) Posredni davki bolj obremenjujejo revnejše, ki zapravijo večji delež svojih rednih prihodkov kot bogati, saj bogati lahko več varčujejo (torej gre za posredne davke večji odstotek prihodkov revnih). Delež naših posrednih davkov v vseh davkih (38,8 odstotka) je večji od evropskega povprečja (34,5 odstotka). Po deležu trošarin v BDP smo tretji v EU, presegata nas le dva tipična neoliberalna raja (Bolgarija in Estonija). Posebej je treba omeniti okoljske davke, ki za vse, tudi najrevnejše, zvišujejo ceno goriv in energije. Na 3,8 odstotka BDP so pri nas drugi najvišji v EU.
Drugače pade breme neposrednih davkov (dohodnina, davek na dobiček pravnih oseb …). Ti davki – posebno če se stopnja progresivno viša z višino dohodka – opazno močneje prizadenejo premožnejše sloje. Vendar so neposredni davki v Sloveniji nizki (20,8 odstotka v vseh davkih), še posebno v primerjavi s povprečjem EU (33,4 odstotka v vseh davkih).
Ni sicer mogoče reči, da je najvišja dohodninska stopnja pri nas nizka (50 odstotkov nad 70.907,20 evra), čeprav ta stopnja ne velja za tiste, ki služijo z delnicami, najemninami, dividendami in obrestmi, tudi sicer jo plača le malokdo. Ljudje, ki zaslužijo toliko, so sposobni zaslužke preusmeriti v manj obdavčene oblike, še posebno če delajo v zasebnem sektorju … Druga najvišja davčna stopnja (dolgo je bila najvišja – 41 odstotkov) »udari« osupljivo hitro (18.960.28 evrov). To pomeni, da je pri nas visoko obdavčen že nižji srednji sloj. V EU večinoma ni tako.
Premoženje obdavčujemo zelo nizko za evropske razmere (po fiasku z nepremičninskim davkom prav nič ne kaže, da bi se to spremenilo). Davki na premoženje so z deležem 0,6 v BDP precej pod evropskim povprečjem (2,3 odstotka).
Privilegirana elita
Po drugi strani je delo zelo obremenjeno s socialnimi prispevki. Socialni prispevki v Sloveniji znašajo 40,5 odstotka glede na vse davke (četrto mesto v EU). Pri tem so (tokrat po deležu v BDP) naši prispevki delodajalcev nižji od evropskega povprečja in šele na šestnajstem mestu v EU, delojemalski prispevki pa so najvišji v EU! Zgornjo mejo pri prispevkih (»kapico«), nad katero se prispevki več ne obračunavajo, imamo uzakonjeno le pri samozaposlenih, ne pa pri odvisno zaposlenih osebah, kar dodatno privilegira podjetnike nad zaposlenimi.
Eurostat izračunava tako imenovane implicitne davčne stopnje (ITR), ki najbolje pokažejo, kakšna je resnična, dejanska (»efektivna«) davčna obremenitev različnih vrst dohodka. Skupna ITR na kapital (19,6 odstotka) je daleč pod povprečjem EU (31 odstotkov). Pri davku od dohodkov pravnih oseb (delež v BDP) smo na 27. mestu v EU. Navedeno kaže, da so premožnejši (imetniki kapitala) pri nas vsaj tako privilegirani kot Gospodarska zbornica, Akrapovič in Boscarol nenehno trobijo o neznosnih davčnih obremenitvah.
Že od sredine prejšnjega desetletja je mogoče zaslediti trend, da bi sorazmerno višje davčno breme dohodnine in socialnih prispevkov padlo predvsem na odvisno zaposlene. Imetnike kapitala se vse bolj izvzema iz splošnega dohodninskega sistema in se jim omogoča ločena (cedularna) obdavčitev najemnin, obresti in dividend, ki praviloma nikoli ne preseže 25 odstotkov (v primerjavi z najvišjo dohodninsko stopnjo 50 odstotkov). Možnosti pavšalnih obdavčitev, ki jih izkoriščajo tisti mali podjetniki in pravne osebe, ki imajo sicer nizke stroške, jim omogočajo, da povsem zakonito prikažejo fiktivne stroške v višini kar 80 odstotkov prihodkov. Pravne osebe plačujejo nizko 17-odstotno davčno stopnjo na svoj dobiček, ki ga v praksi tako ali tako predstavljajo bolj ali manj toliko, kot same hočejo. Kmetje v praksi skoraj niso obdavčeni, čeprav smo daleč od tega, da bi bili vsi šibki in ogroženi.
Predlogi za prihodnost
Thomas Piketty nas svari pred svetom iz velikih romanov 19. stoletja – svetom, ki mu vladajo bogati dediči. Kako se temu svetu lahko izognemo?
Dve pomembni sredstvi v tem boju sta progresivna dohodnina in davek na premoženje.
Progresivna dohodnina (bogati jo plačujejo po višjih stopnjah) je izum dvajsetega stoletja, ki je bil bistven za zmanjšanje neenakosti. V Sloveniji bi bilo treba v skupno dohodnino spet vključiti tudi dohodke iz kapitala (najemnine, kapitalske dobičke, obresti, dividende). Po kalkulacijah Pikettyja bi v razvitih državah že kar orjaška razlika med najvišjimi in vsemi drugimi dohodki znižale le najvišje marginalne davčne stopnje čez 80 odstotkov za največ gornji odstotek populacije. Te (konfiskatorne) davčne stopnje so v resnici namenjene le izničenju motivacije menedžerjev, da bi v resnici sami sebi določali nespodobno visoke plače, in tako še povečevali absurdno neenakost. Financiranju socialne države so v Pikettyjevem modelu namenjene davčne stopnje od 50 do 60 odstotkov, ki bi jih plačevalo največ zgornjih deset odstotkov prebivalstva. Zgodovinski zgledi za tako visoke maksimalne dohodninske stopnje vsekakor obstajajo – in to prav v Združenih državah Amerike in Veliki Britaniji (vse do 98 odstotkov sredi prejšnjega stoletja). Zanimivo je, da so bile tam po podobnih stopnjah obdavčene tudi najvišje dediščine ...
Najbolj izviren intelektualni prispevek Pikettyja k globalni davčni debati pa je gotovo ideja o progresivni vsakoletni globalni obdavčitvi kapitala kot takega (premoženja). Če bi bila nekega dne ideja posvojena (vsaj) v pomembnih regionalnih blokih razvitih držav (Nafta, EU ...), v kombinaciji z avtomatsko meddržavno delitvijo podatkov o celotnem premoženju (depoziti, posojila, finančni instrumenti, nepremičnine ...) ter prepovedjo poslovanja z davčnimi oazami, nenadoma ne bi bila več tako utopična. Davčno osnovo bi sestavljalo neto premoženje (torej premoženje, zmanjšano za dolgove posameznika). Piketty razmišlja o več različicah take obdavčitve, ki segajo od skromne obremenitve zmernih premoženj (po 0,1-odstotni stopnji za kapital pod 200.000 evrov vrednosti) vse do pet ali desetodstotne stopnje za premoženja nad milijardo EUR. Izkupiček davka na premoženje bi bil sicer soliden, a njegov glavni namen je drugačen: reguliranje kapitalizma v smislu ustavitve neskončnega večanja neenakosti in preprečevanja finančnih kriz. Noben tehnični problem, povezan s takim davkom, ni v načelu nerešljiv.
Progresivne politične sile, ki se utegnejo zavzemati za predstavljene predloge si zaslužijo opozorilo: politični konsenz za visoke in morebiti naraščajoče stopnje obdavčitve bo v Evropi mogoče pridobiti in ohraniti le ob nenehnem večanju transparentnosti, poštenosti, učinkovitosti in uspešnosti naših javnih sektorjev.
––––––
Igor Vuksanović, svetovalec Ustavnega sodišča RS
