Škoti, jutri bo nov dan

Se sme neki polnokrvni naciji karkoli prepovedati? Nekaterim je vse dovoljeno, drugi ne smejo niti dihati po svoje?

Objavljeno
15. september 2014 12.02
Boris Jež, Sobotna priloga
Boris Jež, Sobotna priloga
Ja, pošast imamo v Evropi! Sir Peter Scott jo je v reviji Nature opisal kot Nessiteras rhombopterx (v grščini »čudo Nessa s plavutjo v obliki diamanta«). Škotski politik Nicholas Faierbairn je raziskal celo to grško poimenovanje in ugotovil, da bi te črke lahko pomenile tudi »Pošastna potegavščina Sira Petra S«. Seveda pišemo o naši dragi Nessi, o kateri Wikipedia trdi, da je izmišljeno vodno bitje, eno najbolj znanih ugank na področju kriptozoologije, ampak mi se s tem ne strinjamo.

Nessi vsekakor je in ta hip se njen vpliv širi po Veliki Britaniji in Škotskem. Ki se utegne odcepiti. Kaj pomeni »se odcepiti«? Tu ima slovenski žurnalizem terminološke težave, saj smo se Slovenci za nekatere od Jugoslavije odcepili, za druge osamosvojili, za tretje osvobodili itd. Tudi dogajanja v Evropi obravnavamo bolj ideološko kot analitično, odvisno od simpatije in antipatije, od predsodkov o Vzhodu in Zahodu, od političnih in kulturniških šablon. Nekateri se očitno imajo pravico odcepiti, drugi ne, glede tega ni zmeda samo pri nas, ampak tudi v mednarodni politiki, ki je, kot vemo, ena najbolj načelnih in etičnih stvari nasploh.

Škoti so nacija z bolj čvrstimi koreninami in kulturo kot Angleži − in čemu potemtakem ne bi smeli sami odločati o svoji usodi? Temu pravzaprav nihče ne oporeka, a vse bolj skrbi za funt šterling, za dobičke londonskega Cityja, za udobje kraljevske družine, za dokončni razpad imperija, »v katerem sonce nikoli ne zaide«. Pa kaj?! Po prvi svetovni vojni sta razpadla tako avstro-ogrski kot otomanski imperij, odnosi so se malce preuredili in vse je šlo naprej. Problem je vsekakor bila le versajska mirovna pogodba, ki je bila tako rekoč tempirana bomba, položena za začetek naslednje svetovne vojne.

Mednarodni sporazumi naj bi bili nekaj svetega in so celo sestavni del notranjega prava večine evropskih držav, toda prvi, ki jih prekršijo, so ravno politiki. In Angleži so bili v zgodovini zelo surovi s Škoti. Zdaj se jim dobrikajo in si brišejo solze.

Naslednji »malopridneži«, kot bi jih poimenoval Dimitrij Rupel, so Katalonci, do katerih tudi gojimo velike simpatije − ne da bi s tem hoteli užaliti druge Špance. Katalonija je tudi zavidanja vredna nacija in kultura, ki jo je zgodovina potisnila v senco španske krone, kjer se pač ne počuti najbolje. Katalonci hočejo neodvisnost in nedvomno jo bodo prej ali slej dosegli, ni pa rečeno, da bodo s tem prekinjeni človeški, kulturni, gospodarski in politični odnosi z Baskijo, Kastiljo, Andaluzijo, Aragonijo in drugimi pokrajinami. Preprosto dejstvo je, da Katalonci tako hočejo, vendar jim je prepovedano.

Se sme neki polnokrvni naciji karkoli prepovedati? Nekaterim je vse dovoljeno, celo globalno politično in vojaško onesnaževanje, drugi ne smejo niti dihati po svoje?

Noben slovenski komentator si ne privošči, da bi Katalonce poimenovali s »separatisti« (separare − ločiti, razdružiti), ker to v politiki zveni izrazito slabšalno. Tudi Slovenci smo bili zelo občutljivi, ko so nas imeli za separatiste, čeprav nam je po naravnem pravu pripadala pravica do samostojnosti. Naravno pravo? No, ne se hecat, sedanji svet je zelo daleč od idealov razsvetljenstva in je tudi propagandno, celo terminološko čisto pokvečen. Škoti in Katalonci niso separatisti, tam nekje v Donecku pa so po poročanju naših medijev »proruski separatisti«, ki so seveda nekaj groznega, primitivnega, aziatskega. Rus, čeprav raketni inženir, je manjvreden od prodajalca hamburgerjev v New Yorku.

Ste v ameriških filmih zasledili kakega lepega in inteligentnega Rusa?

Da, tako je, življenje enega ameriškega državljana je več vredno od celotne populacije kakega afriškega plemena. In žalostno je, da naši mediji sprejemajo tako »logiko«; smo čedalje manj analitični in kritični do pojavov, ki so se Slovencem še pred kratkim dogajali. Morali smo kot berači na Čopovi čakati na mednarodno priznanje, ste že pozabili? Zdi se, da bomo morali znova premisliti, kdo in kaj smo. Je našo − menda ponosno in pokončno − nacionalno dušo odvlekel v Ljubljanico povodni mož, verjetno bratranec naše drage škotske Nessi? Škoti, Katalonci ali Rusi, jutri bo nov dan.