14-dnevnik: Prazne sobe, polne preteklega

19. 8. Sem pred desetletji listal po katalogu fotografa, spremljevalca Nece Falk, ki poje Banane – kar pa tokrat ni bistveno, čeravno skladovje lasate kričačice radi na ušesa vlečemo – Empti Rums je bil morda naslov, joj, kakšen črno-beli dolgčas. Nisem razumel. V živo pa, še pred prelomom tisočletja sva z njo spoznala par iz Gozda - M. in tam predejanila vsaj deset bodisi hladnih ali pač vročih tednov. Bilo je veselja, lepote, prijaznosti, topline, nadomestnega starostarševstva. Zdaj pa, saj volja bi bila, samo moči ni več, pa zdravja. Nisem si upal, dovolil pokukati v kvadrate, kjer se je zgodilo toliko prijetnega. V dvoje, v troje, slednjič v četvero.

23. 8. Veste, športna plezališča so lahko sila intimen, odmaknjen, zunajčasoven plac, kamor gre človek na pogovor s svojim torzom, in če le lahko, ne prezgovornim soplezalcem. Vsaj če službo špricaš ali si, bognedaj, dopust odtrgaš. Taki upi so se budili v (na?) Kamniku, nad Preboldom. Po sedmih minutah tricepsne dvojine prilomasti otovorjen muskolo, prvo uro z macolo razbija po skalah, kot Bedanec, ko je skušal rov do Ježka izslediti, nato pa vrtanje, krušenje, lomljenje, grmenje materiala. Kot na gradbišču. Pa saj ni nič slabega hotel, svoje rovarjenje je upravičil, da je pravzaprav šef plezališča, ki je izkoristil zadnje proste navpične decimetre in zavrtal novo smer. Naj se imenuje Butnskalasta.

24. 8. Človek je srečen, ko vidi, sliši, kako je nekomu, ki ga vsaj približno pozna, uspelo. Kot pevcu Vladu Kreslinu, čigar enega novejših hitov so uporabili celo v radijski napovedi kmetijsko-živilskega sejma.

26. 8. Kupiš glodavca, ki ti bo v samotnih uricah lajšal skreganost za domačimi zidovi, strpajo ti ga v kartončkasto škatlico. Kot bi na vodi čutil nepridipravosti, ga ne vržeš v prtljažnik, ampak na sopotniški sedež, do doma imaš pol ure, a po treh minutah začne žival, imenovana Bolt, moderno pač, grickati prezračevalne reže, kmalu pokuka na plan glavica, beg mu preprečiš z dlanjo. Da skrajšam, pot od rudniškega mesta nakupov do 25.000 metrov oddaljenega bivališča sem prevozil z levico na volanu, v desnico me je grickalo, promet je bil gost, kreteni še bolj živčni od mene, ni bilo lahko. In, skoraj bi pozabil, dva otroka zadaj. Pa se je po sreči izteklo, Jamajčanovega soimenjaka smo srečno izpustili v kletkasto svobodo.

28. 8. Tam, kjer preživljam poznopoletna, ako ne zgodnjejesenska leta svojega žitja, je pogled na delujoč traktor tako običajen kot, denimo, na štirikolesnik ali avto. Včasih pa sem bil meščan, Bežigrajčan, neštetokrat prečesavajoč Slovenčevo, cesto zadnje čase nesrečnega slovesa. In navsezgodaj, tam, kjer se ti displej zahvaljuje, ako voziš v mejah normale, zagledam delovno vozilo. Traktor, od kod in kam, te nesejo kolesa? Ne jadikujmo, pač globalna vas.