S totega konca: Adijo, Bojan!

Andrej je Bojana vrgel iz službe. In to ne katerega koli Bojana, marveč direktorja Bojana. Bojana, ki je vodil mestno upravo. Po mnenju Andreja ne najbolje. A Andrej ni birokrat in ne razume, da vsaka stvar potrebuje svoj čas, da je treba upoštevati te presnete zakone, predpise, uredbe in odloke ter da okostenelih uradniških struktur ni možno čez noč preobraziti v visoko učinkovite robote iz mesa in krvi, ki imajo pred seboj le en cilj – ustreči Andreju.

Če kdo, bi to moral vedeti prav prvi sociolog v mestu, torej naš Andrej, ki pa je, sedeč na najbolj vročem stolčku totega konca, očitno že pozabil kakšno teoretično modrost. Njegov svet se namreč od Bojanovega povsem razlikuje. Medtem ko Bojan med sodelavci velja za strokovnjaka, ki se drži zakonodaje, si je Andrej domišljal, da bi bilo treba nekatere današnje zadeve opraviti že včeraj. Kar seveda ne gre in nekega dne bo to spoznal tudi sam.

Kajpak ima zgodba o Bojanovi razrešitvi tudi drugo plat, morda celo tretjo, kajti na totem koncu je možno prav vse. Ne samo da Bojan ni bil kompatibilen z Andrejem, povsem vsak k sebi v pogledih sta bila tudi z Markom, Andrejevim nepogrešljivim svetovalcem za vse. Ta se ga je želel že lep čas znebiti in je potrpežljivo čakal na pravo priložnost. Ter jo dočakal.

Neuradna novica, ki je pricurljala iz občinske palače, da se mestnim financam obeta gromozanska, več kot enajstmilijonska luknja, je bila kar pravšnji povod za kadrovsko eksekucijo. Bojan jih je bliskovito dobil po grbi, češ da nima pod nadzorom svojih uradnikov, ki da širijo krivo vero, saj stanje niti približno ni tako alarmantno.

O malomarnem delu občinskih birokratov je začel napletati Andrej, ki da se ne kaže samo v omenjenem primeru, marveč tudi pri počasnem zagotavljanju turistične sezone na Pohorju, za kar je seveda kriv Bojan. Celo sum negospodarnega ravnanja mu je naprtil, ker za pleskanje občinskih pisarn ni bil izbran za sedemsto evrov cenejši ponudnik. In je frčalo perje. V slogu primite tatu.

To, da občina občasno denar dobesedno meče skozi okno, Andreja namreč ne skrbi. Nasprotno, temu zavestno prikimava, kot dokazuje primer obnove Trubarjeve ulice, pri kateri je sodeloval občinski Nigrad, ki ima edini v Sloveniji certifikat kontrole storitev vgrajevanja asfaltnih zmesi. Občina je projekt preplačala za 150 tisočakov, saj je bil famozni certifikat pomembno merilo pri točkovanju za izbiro izvajalca. Ta praksa se zdaj nadaljuje tudi pri nekaterih drugih projektih, in dokler certifikata v žepu ne bo imela tudi konkurenca, se bo Nigradu dobro godilo.

O tem, koliko občinskih sten bi lahko prepleskali s tem denarjem, kajpada nima smisla izgubljati besed. Navadili smo se že, da si začnejo ljudje, ki jim volivci za štiri leta v upravljanje zaupajo mesto z vsemu pritiklinami vred, oblast hitro predstavljati po svoje.