Tiskane izdaje
To je res čisto njihova stvar, dokler tovrstnih namer ne zaupajo javnemu blogu.
Takrat to postane javna last in lahko nahrani tudi našo domišljjo. Tako si po branju bloga, ki ga je 26. novembra v obliki pisma »dragemu Stanetu« napisal Borut Rončevič, vršilec dolžnosti generalnega direktorja direktorata za visoko šolstvo in znanost na ministrstvu za izobraževanje, znanost, kulturo in šport (MIZKŠ), zlahka zamišljam srečanje med omenjenim politikom in rektorjem Univerze v Ljubljani, prof. dr. Stanetom Pejovnikom. Zakaj ravno med njima? Preberite do konca in vse bo jasno.
Dubrovnik utegne biti zelo vabljiv tudi v indijanskem poletju. Zato sta bila verjetno moža, ki sta se morda v zadnjih septembrskih dneh sprehodila na dubrovniškem stradunu, še čisto poletno ležerna, v kratkih rokavih. Mlajši se je obrnil k drugemu: »Stane, saj sem vedel, da boš na koncu razumel. To delo v vladi me vedno bolj bremeni, ampak se pač žrtvujem za skupno dobro. Ob tem pa še tlaka na dveh fakultetah in pisanje blogov. Pa še krivični očitki, nerazumevanje boli, zlasti s tvoje strani ...« »Oh, Borut, saj veš, da sem kot prvi mož univerze dolžan tako reagirati. Tudi varčevali bomo, kolikor bo treba. Ampak naši učitelji so tako nerazumevajoči. Ne bi se upokojevali, ne bi več delali.«
Moža se razumevajoče spogledata. Borut Rončevič pomisli, kako prav je naredil, ko je dan prej Stanetu Pejovniku napisal pismo na svojem blogu.
V njem se je najprej izkašljal, kako ga je prizadel Stanetov intervju v Mladini. Oponesel mu je tudi, da so njegovi politični somišljeniki po nareku univerz spisali nacionalni program, ki je nameraval birokratsko ukiniti samostojne visokošolske zavode. Napisal je tudi, kako je zasebnemu visokemu šolstvu nagajala Ljubljanska univerza. Nato se mu je izpovedal: »Moje srce je v visokem šolstvu in znanosti in tja se bom vrnil prvi dan, ko ne bom več tu. In ravno zato je moja največja želja in motivacija po svojih močeh prispevati k temu, da bo visokošolski prostor ob moji vrnitvi vanj boljši kot je bil, ko sem šel na ministrstvo. In to bo dobro tudi za Tvojo univerzo.«
Nato je bil še čisto oseben. Priznal je, da je po prihodu na strateški forum v Dubrovniku na recepciji našel listek s Stanetovim imenom. Izrazil je upanje, da se srečata na Stradunu, da začutita duha starih Dubrovčanov. In zgodilo se je ...
Ali pa se tudi ni, ker sem si, naj ponovim, omenjeno srečanje izmislila podpisana. A Rončevičevo pismo je resnično. Zdaj vsaj ne bo več sprenevedanja, da MIZKŠ in ta vlada priznavata v prejšnjem parlamentu sprejeti visokošolski nacionalni program. Ali pa o tem, da ni zamere zasebnih visokošolskih institucij do ljubljanske univerze.
Ni dvoma, zamere so globoke in vprašanje je, če se jih res da odplakniti s klepetom. Pa čeprav na tako čarobnem mestu, kot je dubrovniški Stradun.
A, kdo ve? Vse je mogoče.
