Tiskane izdaje
Bengazi ta teden. Štirje mrtvi ameriški diplomati, med njimi veleposlanik ZDA Chris Stevens, ki je veljal za izjemnega poznavalca regije in prijatelja Libijcev. Takoj za tem pa neustavljivi bes fanatičnih islamskih privržencev preroka Mohameda na kairskem Tahrirju, v Maroku, Tuniziji, Jemnu ..., domala povsod, kjer smo imeli letos spomladi opravka z »demokratično arabsko pomladjo mlade, zahodnih standardov željne islamske inteligence«.
Nor bi bil, kdor bi verjel, da gre samo za bogoskrunstvo in spontane odzive nanj. Tako kot bi bil nor tisti, ki bi v provokaciji tretjerazrednega ameriškega producenta in režiserja, znanega pod imenom Sam Bacile, videl samo pravico do svobode izražanja. Štirinajstminutni reklamni odlomki iz filma, ki ga razen na You Tube dejansko še nihče ni videl in ki o Mohamedu govorijo kot o idiotskem, prešuštniškem, otrokomrzniškem in celo homoseksualnem preroku, so bili predvsem dobro načrtovana provokacija. Marketinška, seveda, da ne bo pomote. Gospod Bacile islama ne razglaša za »rakotvornega« zaradi politike ali vere, ampak zaradi neke druge ideologije, ki se ji reče biznis. Če tega ne bi storil, za njegovo »mojstrovino« najbrž nikoli ne bi slišali, ker nikoli ne bi ugledala naslovnic svetovnih medijev. Najmanj od leta 2005, ko je do takrat malo znani danski Yillands-Posten objavil eksplozivne karikature Mohameda z bombo v turbanu, se to ve.
Vendar manipulacija nikakor ni samo njegova. Kajti tudi trditev, da lahko tako neumen film in reklama zanj, ki je nismo po naključju videli na vsesvetovnem portalu, sprožita toliko besa in sovraštva, je samo polovica resnice. Druga polovica je, da za izbruhom ogorčenja tičijo militantni islamisti od Sirije do Maroka, ki nič manj »marketinško« in na račun istega Alaha prav tako tržijo svoje lastne interese, pri katerih jim za uresničitev načrtov tudi pride prav vsakršen, še tako neumen povod.
V Libiji ni mogoče izključiti, da za perfidnim atentatom na ameriškega veleposlanika tičijo predvsem tisti, ki lahko v novih časih izgubijo vse. Celo življenje. Pri tem ne gre le za nekdanje Gadafijeve služabnike, ampak za veliko bolj konglomeratno in eksplozivno mešanico starega in novega, ki je značilna za vsa postrevolucionarna stanja in v kateri utegne (kako tipično) najkrajšo potegniti prav tista »mlada in zahodne demokracije željna islamska inteligenca«, ki je upor začela in omogočila.
Pravi vzrok pri tem seveda ni Alah in tudi ne bogoskrunstvo, brezbožnost zahodne civilizacije ali »trk civilizacij«, kot se je temu reklo nekoč. Vzrok so manipulacije, ki so jih v veliki meri sprožili ameriški vojaški posegi v islamskem svetu, ignoranca zahodnega sveta in iz tega izvirajoče sovraštvo. Kar bi zlasti v volilnem letu moral še posebno dobro vedeti temnopolti ameriški predsednik Barack Obama. Čeprav vojn ni sam začel. Ne bijeta se islam in svobodomiselni svet in ne gre za trk civilizacij, ampak za še veliko bolj eksploziven, z emocijami nabit trk manipulacij.
