Tiskane izdaje
Vse odkar so začeli zapletene bolezni zdraviti z alternativno medicino, je vse, kar je vredno pozornosti, dobilo isti pridevnik: namesto »navadnega« rocka poslušamo alternativno glasbo, klasični oder dopolnjuje alternativno gledališče, poleg nafte in premoga imamo alternativno energijo, poleg dolarjev in evrov pa alternativno valuto.
Težko bi trdili, da se to dogaja zaradi nove svobode, zaradi katere lahko izberemo še kaj drugega od že preizkušenih stvari, ali da tako izražamo svoj dvom o vsem, kar nam je doslej vedno ponujalo nepopolne rešitve. Očitno pa je zdaj pravi čas, da spoznamo tisti drugi, vzporedni svet, v katerem na vsako naše vprašanje, postavljeno v skladu z ustaljenimi kategorijami, slišimo svež odgovor, poln novih idej in popolnoma drugače izraženih definicij.
Zato je bilo mogoče pričakovati, da se bo med ustvarjanjem nove svetovne ureditve pojavila še alternativna velesila, in kolikor bolj se nam zdi, da ZDA nikjer ne morejo nadzirati miru po svojih vojaških zmagah, toliko pogosteje pri tem omenjamo Kitajsko. Skoraj nikoli ne igra glavne vloge, vendar skoraj vedno nastopa s tistim argumentom, ki so ga še do pred kratkim vsemogočni Američani očitno nekje izgubili: z močnim gospodarstvom in velikimi količinami gotovine.
Več kot desetletje je Kitajska čakala, da se bo Amerika spotaknila med svojim protiterorističnim pohodom po svetu, zdaj pa niti ne skriva zadovoljstva, medtem ko gleda, kako propada koncept barvnih revolucij. Mar ni Egipt dovolj jasno opozoril, da odstavitev diktature še ne pomeni rojstva demokracije? Ali niso dogodki v Libiji dokazali, da vojaški poseg proti avtokratskemu mogočnežu ne more zagotoviti ustreznega dialoga s tistimi, ki jih je zatiral? In ali ne bi mogli na podlagi teh dogodkov - prav to bi bilo Kitajski najbolj všeč - ugotoviti, da niti težav v Siriji ne moremo reševati s sankcijami in z orožjem, ampak z alternativno metodo diplomatske akupunkture, namenjene Bašarju al Asadu, kar bi dopolnili s finančnimi protezami, namenjenimi njegovim nasprotnikom?
Alternativni svet je vedno poln absurdov, zato Kitajska zdaj pridiga Ameriki, da mora začeti »iskreno spoznavati druge kulture« in da lahko »preprečiš, da bi kdo užalil tujo vero, samo če tuja čustva spoštuješ tako kot svoja«. Verjetno ni pomembno, da je Xinjiang poln kitajskih vojakov in da se korana ne sme poučevati v nobeni šoli, tibetanskim lamaistom pa nenehno grozijo in jim zapovedujejo, da ne smejo moliti za dalajlamo in obešati njegovih slik po stenah.
V »klasičnem« svetu je suverenost sedela na sodu smodnika. Kdor je imel močno vojsko, je lahko imel tudi državo. Nadziral je lahko celo tuje države. V alternativnem svetu se moč skriva v gospodarstvu. Kdor se lahko pohvali z gospodarsko rastjo, ima tudi suvereno državo. Kdor se duši v krizi, bo zelo težko širil svoja prepričanja in ideologijo. Tako je v novem svetovnem neredu vse postavljeno na glavo. Američani poslušajo kitajske politične pridige, Kitajska pa si najbolj želi, da bi postala alternativna Amerika nove dobe. Nato bi lahko dvignila noge na bambusovo mizo in z žvečilnim gumijem iz zelenega čaja v ustih odobrila kreditno linijo v juanih za vse države, ki bi hotele kupiti njene mostove, superhitre vlake ali avtoceste, ki vodijo v alternativno prihodnost ... Da, s kitajskimi solarnimi ploščami kot čistim, oprostite, kot edinim virom brezalternativne energije.
