Ampak

Ilustrator Arjan Pregl je na družbenem omrežju v obliki statusa že zelo jasno prikazal, kaj ta ampak v resnici pomeni. V resnici gre za vprašanje tvorjenja stavkov, ko prvi stavek v povedi izreče poklon nekim obče sprejetim civilizacijskim normam, torej strpnosti, sprejemanju drugačnosti in odprtosti, zgolj zato, da lahko naslednji stavek stvar postavi na glavo. Pregl to ilustrira z nekaj primeri: sem za pravice žensk, ampak svojo ženo pa včasih vseeno na gobec; nič nimam proti Romom, ampak cigane pa sovražim; pomagal bi beguncem, ampak nam bodo posilili ženske, ukradli službe, lenarili na socialni podpori, našo kulturo utopili v njihovi, se ne bodo hoteli asimilirati in tako naprej ad infinitum. Tisto, za kar je ta ampak tako pomemben, je, da niti ni značilen za skrajno desnico. Zakaj bi fašist sploh izgubljal čas s prvim stavkom, ko pa lahko poved lepo začne s tem, da so vsi priseljenci umazani prašiči, ki bi jih bilo treba pometati v morje? Tu ni potrebe za noben ampak.

Preberite kolumno na spletni strani pogledi.si.