Yueyue je umrla v petek. Potem ko se je teden dni bojevala za življenje, ki je trajalo le dve leti in pol. Morda je odšla v boljši svet, v katerem ni tovornjakov in v katerem obstaja sočutje. Zgodilo se je v Guangdongu, najbogatejši kitajski pokrajini, v mestu Foshanu, ki je lani ustvarilo 565 milijard juanov (64 milijard evrov) domačega prihodka, kjer znaša prihodek na prebivalca približno 10.000 evrov, kjer so, na kratko rečeno, reforme v celoti uspele. Razen v človečnosti.
Yueyue se je izmuznila izza materine stojnice na mestnem trgu in se znašla na ulici. Pripeljal je bel kombi. Voznik se je pogovarjal po mobitelu. Pravkar se je razšel z dekletom, zato ni bil osredotočen na cesto. Povozil je deklico, pogledal v vzvratno ogledalo in dodal plin. Yueyue je nezavestna obležala na cesti. Šest minut pozneje je pripeljal tovornjak modre barve. Voznik v naglici ni opazil otroka. Zapeljal je čeznjo, najprej s sprednjim in nato še z zadnjim kolesom. Yueyue je še vedno ležala na cesti – zdaj v luži krvi.
Po kitajskih ulicah so povsod nameščene skrite kamere. Snemajo druge stvari, a je tudi vse to prišlo v kader. Tako je bilo mogoče prešteti osemnajst ljudi, ki so šli mimo poškodovane deklice – eni na kolesih, drugi peš. Nekateri od njih so jo pogledali, a nato hitro obrnili glavo v drugo stran. Nihče ji ni pomagal, vse dokler ni mimo prišla 58-letna pometačica Chen Xianmei. »V tistem trenutku nisem mislila na nič, želela sem si edino to, da rešim otroka,« je dejala in v kitajskih očeh dobila angelska krila na že malce ukrivljen hrbet.
Očitno ni razmišljala o tistem, o čemer so razmišljali mimoidoči, ki so umikali pogled s poškodovane Yueyue: bodo morali plačati stroške zdravljenja, če njeni starši tega ne bodo mogli storiti? Jih bo kdo obtožil, da so oni povozili deklico, in nato zahteval odškodnino? Tako se zdaj v kitajski javnosti postavlja vprašanje, ali so Kitajci brezčutni. Po svetovnih medijih že kroži zgodba o mali Yueyue s poudarkom na »deviacijah kitajske družbe«. Najhuje se mi zdi, kadar ob tem kdo pripomni, da »jih je več kot milijarda in da zato zanje življenje ni tako dragoceno«. To namreč še zdaleč ni res! Kitajci sočustvujejo kot vsi drugi, ljubijo kot vsi drugi in cenijo življenje kot vsi drugi. Kitajci so samo bolj kot vsi drugi izpostavljeni neusmiljenim zakonom trga.
Zame je tragedija male Yueyue le še ena ekstremna slika tistega, kar vsi občudujemo: kitajskega čudeža. Predstavljam si mater, ki je z vasi prišla v mesto, da bi svoji hčerki zagotovila šolanje. Takšne matere videvam po vseh kitajskih mestih. Nimajo časa za to, da bi se z otrokom sprehajale po parku. Ne pojejo mu pesmic in mu ne kupujejo igračk. Ko je majhen, si ga privežejo na hrbet in opravljajo delo skupaj s tem toplim bremenom. Ko je malo večji, ga učijo, naj se drži materine hlačnice in naj ne joka, če ni resnično hudo. Takoj ko malo odraste, tudi otrok pomaga pri delu. Takšen je kitajski gospodarski čudež.
Kar zadeva tistih osemnajst ljudi, ki so mirno hodili mimo poškodovane deklice, zanje, seveda, ni opravičila. Obstaja pa pojasnilo. Krut je gospodarski uspeh, ki temelji na razvrednotenem delu in cenenem življenju. Ta uspeh zapoveduje zanikanje vsega človeškega. Bolnišnice ne morejo zdraviti brezplačno, ker so tudi zdravniki pod diktatom dobička. Zato celo za dajanje prve pomoči zaračunajo precejšnjo vsoto denarja od vsakogar, ki pripelje poškodovanega ali bolnega. Ne smejo si dovoliti primanjkljaja. Mimoidoči ne morejo biti ljudje, ker si ne morejo privoščiti tega, da bi na svoje rame prevzeli račun izgubljenega človekoljubja. Lastnim otrokom ne morejo nič več pojasniti tega, da so denar plemenito porabili za reševanje tuje deklice.
In tako se bo vse skupaj končalo z izrekom smrtne kazni za voznika belega kombija in verjetno dolgoletne zaporne kazni za voznika modrega tovornjaka. Dobri ljudje bodo poslali denarne prispevke staršem preminule Yueyue in življenje se bo nadaljevalo. Kitajska raste in zdaj vsi to od nje že zahtevamo. Angeli na hudičevi poti naj se umaknejo vstran.













