Arabska pomlad

Množice, ki brez strahu protestirajo na ulicah in trgih; vzkliki in glasno skandiranje, transparenti z gesli in zahtevami; gneča, pomečkano cvetje na pločniku, policijske gumijevke in oblaki solzivca; nepretrgano vztrajanje demonstrantov na odprtem prostoru, ki postane ljudski forum; veličastna drama človeškega gneva in svete jeze nad oblastjo; kaos, še več kaosa. Od poznega januarja letos takšne podobe prihajajo iz arabskega sveta, kjer se pred osuplimi očmi zahodnih državnikov danes rušijo diktatorski režimi, njihovi včerajšnji zavezniki. Z obljubo popolne družbene spremembe ali revolucije si volja ljudstva prizadeva oblikovati nekaj drugega, mogoče lepšega in – vsi upamo – boljšega!

Arabskega sveta iz prve roke ne poznam dobro. V dobi študentskih poletnih potepanj sem povohal Maroko, Alžirijo, Tunizijo in Sirijo, to je pa tudi vse. Res sem prvega Arabca, Palestinca z jordanskim potnim listom, spoznal že v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, ko je kot mnogi drugi mladi (iz zlasti arabskih in afriških držav članic gibanja neuvrščenih) prišel v Titovo Jugoslavijo na univerzitetne študije. Kot redki drugi je Said v Ljubljani ostal, si ustvaril družino in našel posel v časopisno-grafičnem podjetju, ki izdaja tudi tole Sobotno prilogo. Res sem imel Arabca, krščanskega Maronita iz Libanona, za sošolca v doktorskem seminarju iz kritične družbene teorije na univerzi v New Yorku, pa tudi za občasnega pajdaša pri naših raziskavah iz nekritične družabne prakse po barih in bifejih. Hassan danas poučuje urbano sociologijo v Kanadi. Res sem se v »ameriških letih« nekaj časa družil s pesnikom Khaledom Mattawo iz Libije. Zapomnil sem si ga po vnetem zavzemanju za pravice Palestincev. Danes je prepoznavno pesniško ime v ameriški književni republiki, s številnimi objavljenimi knjigami in nekaterimi nagradami.

Prav zato, ker je moje neposredno znanje o arabskem svetu pičlo, si med strmenjem v podobe »arabske pomladi« nisem mogel kaj, da ne bi pred notranje oči priklical nekaterih zame samogibno dostopnih slik, podob neke druge pomladi iz časov hladne vojne in prostorov vzhodne Evrope.

Vidim tanke na ulicah, vidim cvetje v rokah demonstrantov, vidim množico in visoko dvignjene transparente in domišljam si, da slišim vzklike, s katerimi so – davno, tako davno – razburjeni Čehi skupaj s Slovaki pošiljali okupacijske čete iz »bratskih« držav Varšavskega sporazuma nazaj v Moskvo. V nejevernih otroških očeh se je za vselej zasidral prizor človeške bakle. Jan Palach, enaindvajsetletni češki študent, se je 16. januarja 1969 zažgal na Vaclavskih namestih, glavnem trgu pokorjene prestolnice. Z obupano gesto in največjo možno žrtvijo je izrazil protest proti zasedbi Češkoslovaške, ki se je začela pol leta prej. Pomenila je začetek konca za obetajoče liberalne reforme in »socializem s človeškim obrazom«.

Poznam dekle, pa ni Čehinja, ki vsako leto z rdečim kolobarjem označi dan Palachove smrti na svojem stenskem koledarju. Zakaj? Pravi, da zato, ker jo opozarja, da je življenje velik dar in da takšna žrtev ne bi smela biti zaman. Moloh zgodovine se žal pogosto obrne proč od prinesene žrtve. Palachova žrtev je bila zaman. Čehi, Slovaki in z njimi vsa vzhodna Evropa so šele jeseni 1989, ko so uporne množice državljanov v »ljudskih demokracijah« zrušile najbolj otipljivi simbol hladne vojne, berlinski zid, lahko začeli govoriti brez policaja v glavi.

Ko so demokratične spremembe zajele vzhodno Evropo, so države z večinskim arabskim in muslimanskim prebivalstvom le nemo opazovale preurejanje političnega prostora. Pogled čez zgodovinsko ramo nam razkrije, da so bile do januarja letos v vseh arabskih deželah na oblasti točno tiste politične sile, ki so vladale že med »praško pomladjo«. Zgovorno izjemo predstavlja le Irak, kjer so Američani skupaj z zahodno »koalicijo zapeljanih« leta 2003 z vojaštvom odstranili diktatorja, pri tem pa sprožili državljansko vojno, ki še traja.

Nekateri komentatorji so odgovornost za neskladje med demokracijo in Arabci hitro odložili na prag posebne arabske kulture, drugi so krivili izkoriščevalsko kolonialno dediščino, tretji pa so trdili, da je islam nezdružljiv z oblikami in postopki demokracije. No, če kaj, so dogodki v arabskem svetu v zgodnji pomladi 2011 odločno in nazorno zanikali, da Arabci za demokracijo še niso zreli oziroma si je ne želijo.

Nekaj novega nastaja na ruševinah starega. To poznamo. Zato tudi vemo, da je osvoboditev pač enkratno dejanje. Svoboda, ki nastopi potem, pa je kontinuum. In to je mnogo večji izziv. Albert Camus, moj pisateljski heroj, je v časopisu francoskega partizanskega odpora ob prihodu zavezniških čet v Pariz ob koncu druge svetovne vojne jasnovidno zapisal, da se mesto luči ne blešči le v siju osvoboditve, ampak tudi v bodoči svobodi.

Osvoboditev je namreč enkraten dosežek. Svoboda pa je proces, v katerem – nadaljuje Camus z žlahtnim moralizmom – ni pomembno »boriti se za oblast, ampak za pravico, ne za politiko, ampak za etiko, ne za prevlado svoje države, ampak za njeno veličino«. Bistvo svobode tiči prav v izražanju volje do skupnega življenja v taki državi, v kateri je dovoljeno vse, kar ni izrecno prepovedano.

Policijska država je tista, v kateri je prepovedano vse, kar ni izrecno dovoljeno. Take so bile arabske države včeraj. Danes je s prostim očesom vidna velika želja prebivalstva po tem, da ne bi bilo več tako. V Tuniziji in Egiptu so ljudski protesti že odstranili predsednike osovraženih režimov, medtem ko v Libiji plamti državljanska vojna, v kateri zahodne sile podpirajo upornike proti več kot štirideset let trajajoči oblasti Moamerja Gadafija, »brata voditelja velike libijske arabske ljudske republike«.

Milijonske množice Arabcev so v svojem odporu do oblasti dosegle vrelišče. Po desetletjih poniževanj in zatiranja, življenja brez človekovih in državljanskih pravic, po dolgi dobi tihega nezadovoljstva spričo pomanjkanja bolnišnic in šol ter obilja revščine in nepismenosti so Arabci končno prišli do spoznanja o temeljni pravici: ljudstvo lahko izbere ali zamenja vladarje! Po miroljubni poti, če je le mogoče.

Velika ironija zgodovine je v tem, da se je »arabska pomlad« začela v Tuniziji. Predsednik Zine el Abidine Ben Ali je imel med vsemi arabskimi diktatorji najmanj izgovorov za onemogočanje drugače mislečih. Ni se soočal z notranjo opozicijo niti se ni izpostavljal v mednarodnem okviru, vseeno pa je prebivalstvo ropal s kleptokratsko strastjo in ga obravnaval s pokroviteljskim prezirom.

Ko je še čvrsto sedel v naslonjaču predsednika Tunizije, je Ben Ali marca lani na sestanku Arabske lige uradno razglasil leto 2010 za »leto mladine«. Nihče ne doma ne v tujini si takrat ni zmogel predstavljati, da ga bodo manj kot leto dni kasneje – po triindvajsetih letih na oblasti – prav mladi pregnali iz naslonjača in ga poslali v izgnanstvo v Saudski Arabiji, tiralico nanj pa je razpisal tudi Interpol. Drži: povprečna starost v arabskem svetu kaže na mlado prebivalstvo. Vrti se nekje okrog 30 let, v Jemnu celo 18 let in v Siriji, Jordaniji s Palestino približno 21 let. Drži pa tudi to, da so (bili) vsi mladi brez sredstev za vplivanje na politiko držav, v katerih živijo.

Od uporniške arabske mladine si bo mednarodna javnost najbolj zapomnila šestindvajsetletnega Tunizijca po imenu Mohamed Bouazizi. Ko je 17. decembra 2010 inšpektorica v zaspanem podeželskem mestecu Sidi Bouizid preverjala licence, je bil Mohamed brez nje. Uradnica mu je zaplenila sadje in zelenjavo za prodajo na črno in mu vzela tehtnico, nato pa ga je še izdatno oklofutala. Človeku je počil film. Stopil je do prve trgovine, kupil ročko bencina, odšel do glavnega trga, se polil in pritaknil vžigalico. Plameni so ga objeli takoj. Umrl je kasneje, 4. januarja 2011. Njegova smrt je sprožila val protestov, ki se je razširil po vsej državi, pljusknil v soseščino in se razlil prek vse arabske regije.

Bouazizijeva žrtev ni bila zaman. Nekaj se povsem očitno je spremenilo, pa ne samo v Tuniziji, kjer so Bouazizijeve fotografije začeli obešati v okvir, ki ga je izpraznila predsednikova slika. Spremembe se pojavljajo v vsem arabskem svetu.

Iz izkušnje in premisleka o postkomunizmu govorim, dvajset let po »žametnih revolucijah«, ko pripomnim, da je kljub revolucionarnemu navdušenju dobro vedeti tole: politične ustanove lahko spremenimo v šestih dneh, gospodarske v šestih tednih, za spremembo mentalitete pa je potrebnih šestdeset let.

Aleš Debeljak je slovenski pesnik, esejist, prevajalec, urednik, kritik in sociolog kulture.