Arhitekti družbe nepozornosti

Imel sem italijanskega študenta, ki je izkazoval strastno radovednost, široko obzorje in zagnanost za nove projekte, a je v razredu kazal le malo potrpljenja za akademsko diskusijo – in, kot sem lahko kmalu ugotovil, tudi za akademsko delo. Njegovi posegi v seminarske razprave so nihali med bistrostjo in poljubnostjo, pogosto so poživili debato, a preostale študente nič manj pogosto prisilili v dolgotrajen molk, med katerim so z nasmeški, zavijanjem z očmi ali brskanjem po telefonu dali jasno vedeti, da pričakujejo predavateljev poseg.Zato sem do njega moral vzpostaviti avtoritarno držo, čeprav blago in ironično. »Ti ...