Arhiv 
kot umetniško delo

Leta 1954 je skupina Američanov poslušala napovedi prerokinje, da bo prišel konec sveta. Prerokinja je sporočilo dobila s planeta v vesolju. Sporočilo je kot edini možni način rešitve predvidelo, da bo za najbolj predane vernike ob določeni uri in dnevu prišlo posebno plovilo in jih prepeljalo v vesolje. Ljudje so se na to pot posebej pripravljali. Iz oblek so morali odstraniti vse kovinske elemente in ob točno določeni uri so začeli čakati na plovilo iz vesolja. Ko ga ni in ni bilo, se je med čakajočimi naselil strah, da bo čez nekaj ur konec življenja na zemlji. Toda strah se je hitro razblinil, ko jih je prerokinja obvestila, da je iz vesolja dobila novo sporočilo, ki napoveduje, da uničenja sveta ne bo. Preobrat v prerokbi naj bi se bil zgodil zaradi močne vere ljudi.

Psihologi, ki so opazovali obnašanje tega kulta, so se začudili, da so ljudje tako hitro spremenili mnenje in da jim neuresničena prerokba ni omajala vere v voditeljico kulta – nasprotno, pri mnogih se je vera celo povečala. Na osnovi opazovanja fenomena so razvili teorijo o kognitivni disonanci, ki pokaže, da ljudje težko preidejo od enega pogleda na realnost na drugega. Če ljudje v nekaj močno verjamejo in jih kasneje dejstva soočijo z napačnostjo njihovega pogleda, bodo mnogi raje vztrajali pri starem verovanju, kot pa da bi sprejeli nov pogled. Sprejetje novih dejstev je namreč lahko preveč boleče in onemogoča ohranjanje podobe o sebi, ki jo je nekdo prej imel.

Ob zadnji slovenski arhivski drami teorije o tem, da so se različni dokumenti že v arhivu znašli v isti mapi, da je morda fotokopirni stroj sam premešal dokumente ali pa da je nekaj papirjev priletelo s planeta zlobnih marsovcev, ne bodo omajale vere ljudi, ki verjamejo tistim, ki so premešane papirje uporabili v političnem boju. Nasprotno, lahko se zgodi, da se bo identifikacija z določeno politično linijo še povečala.

Potvarjanje dokumentacije je bilo vselej del političnih bojev, tako kot je bilo na drugi strani njihovo arhiviranje. Iz komunizma so znane mnoge zgodbe potvarjanja dejstev za nazaj, še posebej pa je bilo priljubljeno spreminjanje starih fotografij, tako da so ljudi zbrisali z uradnih slik, potem ko so postali politično nesprejemljivi. No, tudi v današnjem času se dogajajo fotografske manipulacije. Ob obisku Baracka Obame v Egiptu pred dobrima dvema letoma so egiptovski časopisi objavili fotografijo, na kateri Mubarak hodi pred Obamo in drugimi možmi v delegaciji. Američani, ki so prav tako posneli ta prizor, pa so v svoji dokumentaciji imeli popolnoma drugačno fotografijo. Na slednji je prvi v vrsti Obama, Mubarak pa nekje bolj v ozadju.
S sodobnimi metodami fotoshopa ni mogoče ugotoviti, kaj je original in kaj predelava. Pri stari analogni fotografiji si lahko hitro našel sled sprememb, pri sodobni digitalni pa jih lahko popolnoma zabrišeš.

Zabrisovanje sledi trenutno ne povzroča preglavic le politikom, ki želijo biti prvi v vrsti, ampak tudi sodnemu sistemu. V ZDA na primer poteka kar nekaj sodnih procesov na temo, ali je bil fotografski material prirejen. V enem od primerov je veliko indicev, da je po takšni ustvarjalnosti posegla celo policija, ko je domnevne poškodbe na telesu pobarvala precej bolj rdeče, kot naj bi sicer bile.

Fotografije so bile vselej predmet političnih bojev, podobno pa se je godilo tudi z arhivi. Nedavno preminula nemška pravna teoretičarka Cornelia Vismann je v odmevni knjigi Dosjeji analizirala, kako različne družbe dojemajo arhive datotek. Želja po ohranjanju in želja po uničenju sta se v zgodovini vselej prepletali. Po padcu komunizma v Vzhodni Nemčiji je bilo še posebno pereče vprašanje dokumentov vzhodnonemškega Stasija. Mnogo dokumentov, ki so bili takrat uničeni, je kasneje dobilo nekakšen svetniški status. Že to, da je bil dosje nekoga uničen, je bilo dojeto kot znamenje, da je bilo v papirjih nekaj zelo pomembnega. Cornelia Vismann pa se v zaključku knjige sprašuje, kaj se bo zgodilo v družbi prihodnosti, ko brisanje ne bo več možno. Sodobne tehnologije nadzorovanja, zapisovanja in arhiviranja namreč omogočajo vedno manj popolnega izničenja dokumentov. Ne glede na to, kako se trudimo, da iz računalnikov izbrišemo datoteke, obstaja velika možnost, da ostajajo nekje zapisane. Nekoč smo se bali, da se bodo dokumenti izgubili, zdaj pa nas je strah, da jih ne moremo uničiti.

Ohranjanje dokumentov je bilo v zadnjih letih izjemno razširjeno v umetniškem svetu. Veliko umetnikov je naredilo arhive svojega življenja in jih razstavilo v galerijah. Tudi običajni ljudje so vse bolj obsedeni z arhiviranjem. Facebook lahko pojmujemo kot enega največjih arhivov današnjega časa. Wikileaks je videti kot globalni dosje Stasija, ki je bil odkrit na smetišču sodobne zgodovine. Youtube je odprl vrata ljudem, da delajo lasten filmski arhiv in ga kažejo naokoli. Mnogokrat v preteklosti je bilo poveličevano pozabljanje, zdaj pa je želja po tem, da se vse zapiše in da bo to zapisano kdo videl.

V kontekstu želje po vsevidnosti se je na novo pojavilo vprašanje, kaj sploh arhivi so. Kaj pravzaprav vidimo v njih? Kaj tam iščemo? Katero resnico upamo, da bomo tam našli? Kaj bomo z dokumentom, ki ga iščemo, poskušali dokazati? Kako bomo ta dokument brali in katero bitko bomo bili s svojim branjem? Vsa ta vprašanja so bila vselej del brskanja po arhivih. Želja, da v njih najdemo nekaj več, kakor tam je, in želja, da tam najdemo manj, sta se vselej prepletali.

V londonski galeriji Whitechapel je bila pred kratkim razstava umetniške skupine The Atlas Group, ki arhivira raznovrstne dokumente, povezane s konflikti v nedavni libanonski zgodovini. Obiskovalci razstave lahko opazujejo najdene zapiske, stare fotografije, sezname strelskih lukenj, umetniška dela, ki so jih potegnili izpod ruševin, in podobno. Nekdo, ki prvič vidi to razstavo, bo imel občutek, da gre za nekoliko nenavaden, a avtentičen pristop k ideji arhiva. Dvom o avtentičnosti se mu bo pojavil šele, ko v besedilu ob razstavi prebere izjavo avtorjev, ki pravijo: »Resnica dokumentov, ki jih arhiviramo
zbiramo, za nas ni povezana z njihovo resničnostjo ... Nas ne zanimajo dejstva, če so dejstva dojeta kot samoevidentni objekti, ki vselej že obstajajo v svetu. Še več; menimo, da moramo presprašati zdravorazumsko predstavo o dejstvih, to teoretično primarnost dejstev. Dejstva je treba dojemati kot procese. Eno od vprašanj, ki si jih zastavljamo, je: Kako lahko gledamo na dejstva zunaj njihove dejanskosti, a skozi zapleteno naravo posredovanja, prek katere dejstva postanejo neposredna.« Če bo obiskovalec malce raziskal, kaj The Atlas Group dejansko je, bo seveda hitro naletel na informacijo, da ta skupina sploh ne obstaja in da je projekt fiktivnega arhiva delo Walida Raada. Umetnik je v današnjih, od arhivov obsedenih časih postavil pod vprašaj samo logiko arhiva kot takega. Njegov namen ni, da zavaja ljudi in poskuša uganiti, do katere točke mu bodo verjeli. Namen umetniškega projekta je presprašati, kaj vzbudi pozornost in vero opazovalcev ter ali je vera sploh vezana na to, da je nekaj resnično.

Rešitev za dileme slovenskih organov pregona ob vprašanju, ali je kreativno zlaganje arhivskih dokumentov kaznivo dejanje ali ne, bi bila, če bi avtorji na novo zložene dokumente razglasili za umetniško delo. Glede na to, da so pred nekaj leti trije umetniki prevzeli ime Janez Janša, bi pravi Janša in njegova stranka zdaj lahko prevzela vlogo umetnika. Če bi v postmoderni maniri arhiv interpretirala kot nekaj, kjer se vselej srečujeta fikcija in realnost, bi se zlahka vključila v modne mednarodne umetniške vode. Projekt premešanih arhivskih papirjev bo morda avtorjem uspelo prijaviti na 40. mednarodni bienale umetnosti velikih vodij, ki ga prihodnje leto prirejajo v Tripoliju. Ker je Mubarak pravkar umaknil svojo fotografsko mojstrovino, organizatorji menda še sprejemajo nove umetnike.