Avtocesta proti peklu

Pravijo, da je pot v pekel tlakovana z dobrimi nameni. Če je to res, potem slovenska politika te poti že zdavnaj ne tlakuje več, ampak jo pospešeno asfaltira. V tednu, katerega konec držite v rokah, smo tako dobili še enega v vrsti dokazov, da se res vozimo po avtocesti proti peklu (če naj si izposodimo naslov pesmi avstralske rockovske skupine). Gre seveda za ustavne spremembe na področju referendumske ureditve.

Da se je politika glede tega zganila zdaj, je žalostno in razumljivo hkrati. Žalostno, ker so naši izvoljeni predstavniki ljudstva spet pokazali, da so težko sposobni česa več od golega odzivanja na zunanje vplive. Da je z referendumi v tej državi križ, se vidi že z Marsa in več kot dovolj priložnosti je bilo, da bi stvari premislili in v miru uredili. A zganili so se šele, ko sta oba policijska sindikata pokazala, da z referendumom o varčevalnem superzakonu mislita super resno. Kar je popolnoma razumljivo.

Pri tem moramo s prstom pokazati na vladno koalicijo, katere velik del je točno pred letom dni pomagal sestreliti reformne poskuse prejšnje vlade. Če takratna opozicija ne bi prilivala olja na referendumski ogenj, bi imela danes, ko je na oblasti, precej lažje delo. Kdor seje veter, žanje vihar. To velja tudi za osnutek ustavnih sprememb glede referenduma, ki jih je pripravil predsednik državnega zbora Gregor Virant in ki v bistvu odpravljajo referendum.

Če na hitro obnovimo: Virant predlaga ukinitev možnosti, da referendum skliče tretjina poslancev ali državni svet, povečanje števila podpisov za začetek referendumskih postopkov na 40.000 in kvorum za veljavnost referenduma. Nekateri deli so sicer smiselni (ukinitev pravice državnega sveta in povečanje števila podpisov), a ko jih pogledamo kot celoto, ugotovimo, da – če bo predlog sprejet v tej obliki – v tej državi referendumov skoraj ne bo več mogoče sklicati, če že, pa rezultat skoraj gotovo ne bo veljaven.

Referendum je v zadnjih letih priljubljeno orožje politične desnice, kjer so z udeležbo relativno majhnega, a predanega dela volilnega telesa tako rekoč po mili volji spreminjali odločitve državnega zbora. Zato je logično, da nad uvedbo 40-odstotnega praga veljavnosti ni navdušena. Čeprav stranke desnice (razen Virantove DL) glede dvomov o kvorumu vodijo napačni razlogi, jim je v splošnem treba pritrditi.

Uvedba kvoruma bi imela širše negativne posledice, ki precej presegajo interese te ali one politične opcije. Pomenila bi namreč, da bi o usodi referenduma odločali tisti volivci, ki se glasovanja sploh ne bi udeležili, njihova pasivnost pa bi (če kvorum ne bi bil dosežen) imela večjo težo kot aktivnost tistih, ki se jim je zdelo vredno odpraviti se na volišče in oddati glas.

Še več: je referendum s 40-odstotno udeležbo v čemer koli bolj legitimen in veljaven od tistega z, denimo, 37-odstotno udeležbo? Še posebno ker se lahko zgodi, da kljub nižjemu odstotku udeležbe v zadnjem primeru za ali proti neki odločitvi v absolutni številki glasuje precej več ljudi, kot v primeru, ko je kvorum dosežen.

Skratka: namesto da bi uredila težave, ki jih ta država z referendumi nedvomno ima, jih uvedba kvoruma le še potencira, saj v že tako zlorabljen institut referenduma vnaša še element nedemokratičnosti. Zato je takšen predlog sprememb ustave treba zavrniti. Lahko da je Gregor Virant mislil dobro. A učinkovalo je zelo, zelo slabo.