Tiskane izdaje
Avtomobilska industrija ni najdonosnejša gospodarska panoga na svetu, a je vsekakor dejavnost, ki je daleč od tega, da bi bila zanemarljiva. Težko je imeti povsem nove podatke, vendar se samo v Evropski uniji, ki pomeni petino vse svetovne proizvodnje, z izdelovanjem avtomobilov ukvarja okoli 12 milijonov ljudi, kar je dobrih pet odstotkov vseh zaposlenih ali deset odstotkov vseh v proizvodnem sektorju. Tudi podatek o letnem prometu svetovne avtomobilske industrije, ki znaša več kot dva bilijona evrov, nekaj pove. Kljub občasnim krizam, povezanim z gospodarskimi recesijami bodisi na posameznih celinah bodisi po vsem svetu, se prodaja dolgoročno nazadržno povečuje, že v nekaj letih bi lahko dosegla sto milijonov na leto. Čeprav v avtomobilski industriji posel ne cveti čisto povsod, večina družb v zadnjem času v glavnem posluje dobro. To velja tudi za evropska imena, pri čemer ne mislimo na to, da morda več dobička ustvarijo na drugih celinah kot doma. Njihova uspešnost je pomembna tudi za Slovenijo in njene dobavitelje avtomobilskih sestavnih delov, ki jih ni malo in imajo na leto že približno štiri milijarde evrov prometa ter so eden najpomembnejših generatorjev naše gospodarske rasti.
Seveda pa nenehna avtomobilska rast prinaša tudi izzive, če uporabimo ta zelo blagi izraz. V zadnjem času je veliko govora o povezljivosti avtomobilov s spletom, tudi o njihovi avtonomni vožnji, ko naj bi postopno bolj oni vozili nas kot mi njih. A morda je najpomembnejše vprašanje vpliv na okolje. Zemlja je le en planet in sto milijonov avtomobilov na leto ni majhna stvar. Res se vozni parki postopno menjavajo, obnavljajo, a vendarle je vozil na cestah vse več, tudi na celinah in v državah, ki so v tem pogledu dolgo zaostajale. Promet je pomemben generator neželenih podnebnih sprememb in zahteve po zmanjševanju porabe in izpustu ogljikovega dioksida so dobro znane. Prizadevanja za to obstajajo, a morda bo glede na opisano hitro rast potrebno še kaj drugega kot le piljenje v osnovi več kot sto let starega motorja na notranje zgorevanje. Seveda bi kdo, ki v avtomobilski industriji ne vidi nič dobrega, preprosto dejal, da je treba število vozil na cestah zmanjšati in začeti radikalno omejevati. A pod težo uvodnih številk in ob dejstvu, da smo hote ali nehote v kapitalizmu, ki zmore delovati le ob rasti in dobičkih, si vsaj za zdaj kaj takega v resnici težko predstavljamo.
Pri pogonih, ki bodo manj obremenjevali okolje, na veliki preobrat še vedno čakamo, tudi smeri alternative so še vedno mnogotere. Če in kdaj se bo preboj zgodil, je težko napovedati. Morda bodo pri tem poleg tehničnega preskoka (na primer zmogljivejši električni akumulatorji) potrebne tudi geostrateške, politične odločitve, še posebno če imamo v mislih glavne surovine in infrastrukturo, ki jo prometna sredstva potrebujejo. Tudi ne vemo, ali bodo morda drugačno avtomobilsko prihodnost vodila dolga leta prevladujoča industrijska imena iz Amerike, Evrope in Azije ali pa bo na področje mobilnosti vstopil še kdo drug in jo znal spremeniti v neko še neznano smer.
