Banane za Luko Koper

Kaj še preostane zahtevnejšim odjemalcem nogometnih spektaklov na domači sceni? Včerajšnja mariborsko-ljubljanska nogometna bitka je bila žal še ena žaloigra, v kateri so svojo nekonkurenčnost razkrili fantje iz Stožic. Starejši ali pa malo manj stari ljubljanski nogometni navijači (tudi tisti z začetka samostojnosti) se križajo in sprašujejo, kam aktualni vladarji NK Olimpija Ljubljana vodijo klub. Z dodatkom, ne le po športni plati, tudi po organizacijski, ki je v rokah edinega resnega plačnika Izeta Rastoderja.

Že dve, tri leta mi znanci in prijatelji očitajo, da sem preoster do Olimpije in do njenega mecena. Največkrat se v svojih očitki oprijemajo trditve, da kaj sploh hočem, ko pa drugega plačnika v Ljubljani sploh ni. Pogled iz njihovega zornega kota ni zgrešen, je predvsem racionalen in logičen. Toda po drugi strani jim vedno vrnem žogico s tem, da jim povem, da bi bilo najbolje, če bi se Rastoder umaknil in da bi potem videli, kakšne bodo posledice.

Po petih letih Rastoderjevega angažmaja pri Olimpiji še vedno ne vem, kaj sploh želi. Pravljice o tem, da želi močno Olimpijo, pri meni ne vžgejo. Kdo pa si je ne želi, celo Zlatko Zahović in njegovi vijolični vojaki s Štajerskega bi ta trenutek dali vse, da bi bila Olimpija v vsem le za milimeter za njimi. Da bi morda včeraj celo dobila tekmo. Mar posel? Potem bi morda zadostovalo, da bi le na nogomet prenesel zgodbo o uspehu svojega podjetja. Na primer z ustreznimi ljudmi na ustreznih položajih.

Zdaj pa nekaj dejstev, pred katerimi celo Rastoderjevi največji zavezniki podležejo. Olimpija vse od svojega novega rojstva v Ljubljani in njeni okolici ni postavila svojega nogometnega centra. Domicil ob Vodovodni je umeten v vseh pogledih in ne zagotavlja resnih nogometnih standardov. Mladinske in tudi članska selekcija se selijo z igrišča na igrišče, iz ene vasi v drugo vas, od Kamnika do Šiške. Nadalje, v klubskem ustroju ni niti enega trenerja ali funkcionarja z uglednejšim in vidnejšim nogometnim poreklom. Zanimivo pa je, da je najmočnejše zeleno srce pravzaprav vijolično, pa čeprav mislim na Ljubljančana, ki je igralsko vzniknil za Bežigradom v Šoškićevi Olimpiji – Grego Židana, ki je trener mlajših selekcij. Finančna struktura je še bolj nepregledna in skrb zbujajoča. Rastoderju ni mogoče očitati, da ničesar ne daje, a hkrati tudi posoja. Klubu seveda. Ko se bodo polagali računi, če se kdaj sploh bodo, bo nekoga bolela glava.

Kakšen je dosedanji učinek nogometnega Rastoderjevega udejstvovanja, je viden na lestvici in na tribunah.

Paradoks je, da je imela od Rastoderja največjo korist Mišičeva in Guberčeva Luka Koper. Njegove banane so napolnile luške hladilnike in nogometno blagajno. Luka Koper je druga v 1. SNL.