Tiskane izdaje
Evro je pod izjemno hudimi pritiski: teorija zarote pravi, da so bili napadi špekulantov dirigirani z druge strani Atlantika z namenom, da evro ne bi prevzel dolarju primata svetovne valute in izjemnih ugodnosti, ki jih ta status prinaša. A tudi sam dolar je močno načet, ameriški centralni banki pa zmanjkuje orodij za spopad s krizo.
Bi bil zdaj svet boljši, globalizacija bolj pravična, neenakosti manjše, kriza v Evropi blažja, če bi države že pred dobrimi šestimi desetletji vpeljale bancor, nadnacionalno svetovno valuto, ki sta jo v nemirnih letih 1940–1942 zarisala dva ugledna ekonomista John Maynard Keynes in njegov tedanji sodelavec E. F. Schumacher?
Britanci, s Keynesom na čelu, so pred koncem druge svetovne vojne predlagali, da bi bancor, ki bi imel zlato podlago, postal svetovni denar kot mera vrednosti. Bancor bi bil najprej mera vrednosti v mednarodni trgovini, v njem bi bile merjene vse mednarodne transakcije: z izvozom bi kopičili bancorje, z uvozom bi jih porabljali. Na brettonwoodski konferenci julija 1944 Keynes kot vodja britanske delegacije ni dobil podpore za svoj predlog in postalo je jasno, da bo po koncu vojne ameriški dolar edina svetovna valuta. Tako je še zdaj.
Prispevek Keynesa k ekonomski teoriji in praksi je znan, velja pa omeniti, da je nemški ekonomist Schumacher (1911–1977), ki se je pred nacizmom zatekel v London, med drugim avtor kultne knjige Majhno je čudovito, Ekonomija, če bi veljali ljudje (Small Is Beautiful: Economics As If People Mattered; Blond & Briggs, 1973). Že pred 50 leti je Schumacher opozarjal, da enostransko poudarjanje gospodarske rasti in tehnologije vodi k razčlovečenju. Zavzemal se je za idejo »majhnega v velikem« in decentralizacijo in kot tak je bil izjemno cenjen v krogih zelenih, okoljsko naravnanih gibanj. Pravzaprav bi bil lahko tudi danes in tudi v Sloveniji guru vseh tistih, ki prisegajo na zelen, trajnostni razvoj.
Idejna očeta bancorja sta po spodletelem poskusu z bancorjem krenila vsak v svojo smer. Keynes velja za najvplivnejšega ekonomista 20. stoletja, Schumacherjevo delo Majhno je čudovito je, denimo, britanski The Times uvrstil med 100 najvplivnejših knjig po drugi svetovni vojni.
A ko svetovna finančna kriza grabi, melje, ruši države, banke in ljudi, spet oživlja ideja o bancorju kot nadnacionalni svetovni valuti, spet z zlato podlago, ki bi jo upravljala nadnacionalna svetovna centralna banka. Le da tokrat ne gre več za zamisel dveh vizionarskih ekonomistov, ampak za idejo z močnimi podporniki. Tako je, denimo, vplivni guverner kitajske centralne banke Zhou Xiaochuan, mož, ki upravlja za dobrih tri tisoč milijard dolarjev kitajskih deviznih rezerv, pomenljivo dejal, da močno obžaluje, ker Keynesov »daljnovidni predlog« za uvedbo bancorja ni bil sprejet na brettonwoodski konferenci leta 1944. Zhou zdaj kotira kot verjetno glavni kandidat za prihodnjega kitajskega premiera in velja za najbolj sposobnega kitajskega tehnokrata.
A z bancorjem se ne spogledujejo le Kitajci, ki jih skrbi odvisnost od dolarja, v katerem imajo naloženo večino svojih deviznih rezerv. Aprila lani je sam Mednarodni denarni sklad (IMF) izdal za nekatere šokantno poročilo s suhoparnim naslovom Akumulacija rezerv in mednarodna denarna stabilnost – in s priporočilom, naj svet privzame nadnacionalno valuto z imenom bancor, v spomin na velikega ekonomista Keynesa. Delež dolarja v deviznih rezervah držav sveta daleč presega delež ZDA v svetovni ekonomiji in te škarje bodo šle v prihodnje še precej bolj narazen. Svet strateško potrebuje novo stabilno mero vrednosti in alternativa je bancor, navaja študija IMF, ki je bila, zanimivo, narejena za časa pozneje sumljivo odstopljenega predsednika Strauss-Kahna.
Zamisel o uvedbi bancorja mnogi, zlasti v ZDA, sprejemajo kot zaroto, ki vodi v smer enotne, totalitarne svetovne vlade in centralne banke, ki bi ju po možnosti nadzorovala kar skrivnostna skupina Bilderberg.
Dolar je zdaj, po skoraj sedemdesetih letih, še vedno nesporno prva svetovna valuta, to pa določa sedanja razmerja v svetovni ekonomiji. V dolarjih merimo ceno nafte, prve svetovne strateške surovine. ZDA se lahko zadolžujejo brez omejitev, saj k njim že leta nosijo svoje prihranke Kitajci, Arabci in vsi drugi, ki iščejo varno naložbo. Evro, ki bi lahko prevzel dolarjev primat, je napaden, omajan in vprašanje je, kdaj se bo pobral, če sploh. V zakulisju pa se bije vojna, z drugimi, denarnimi sredstvi – razmerja moči med starimi in novimi protagonisti pa se v razmerah pospešene globalizacije izjemno hitro spreminjajo.
ZDA in Evropa so v zatonu, države BRICS pa v pospešenem vzponu, zahtevajo več besede, več stabilnosti, manj dolarizacije. Bancor z zlato podlago in za začetek kot svetovna valuta za mednarodne trgovinske posle, ki bi jo izdajala svetovna centralna banka morda čez pet let sploh ne bo več takšna fantastika, kot se zdi ta čas. Čas očitno dela zanj.
