Tiskane izdaje
Nekoč so v naše kraje naseljevali različne narode, med njimi tudi Ladine, Čehe, Francoze, Nemce ... Če je hotel kak zemljiški gospod uvesti tehnologijo rudarstva, železarstva, steklarstva …, je preprosto pripeljal nekaj družin iz krajev, kjer so te tehnologije poznali in so tako širili nova znanja na nova ozemlja. Včasih pa so bili vzroki za mešanje prebivalcev tudi kuga, vojne, punti, slabe letine ... O teh premikih narodov pričajo včasih samo še značilni priimki ali krajevna imena, vse drugo smo v stoletjih pozabili.
Priseljevanja potekajo ves čas in so potrebna, sicer bi že davno genetsko »degenerirali«, kot se je dogajalo v preteklosti na otoku Susku in v ozkih alpskih dolinah. V Italiji že več desetletij na deset tisoče Afričanov, Filipincev … dela v tovarnah, na turističnih križarkah ali pa varujejo invalide in obnemogle. Nič čudnega ni več, če v pomanjkanju novomašnikov v Švici uvozijo v zakotno vasico zelo temnega župnika iz Afrike.
Ali so velika preseljevanja v zadnjih letih posledica komunikacije na družabnih omrežji, spletka tajnih služb ali pa že novi trendi, ki jih povzroča globalno segrevanje, še ni čisto ugotovljeno. Jezovi in namakalni sistemi v Turčiji gotovo pripomorejo k suši in lakoti v Siriji.
Madžarska je bila kot ravninska država precej lažje dostopna in zato veliko bolj na prepihu. Velik del njihovih prebivalcev ima v krvi gene vojščakov, ki so se prebili z Daljnjega vzhoda, torej so tudi sami samo prišleki. Na Madžarskem, če se spominjate, je na začetku devetdesetih železna zavesa najprej popustila in zanimivo je, da je na isti meji najprej zrasla tudi nova zavesa. Očitno še vedno potrebujemo ograjice in kletke za različne pasme človeške rase. Razlike so zanimive, da ni vse isti »šmoren« oziroma globalni fast food.
Veliko število Dalmatincev, ki so bežali pred vojno, so na začetku vojne Britanci izkrcali ob Sueškem prekopu, kjer o teh mučnih letih priča veliko pokopališče in Meštrovičev spomenik. Po drugi vojni so številni Slovenci prebežali meje in se izselili v Kanado, Ameriko, Avstralijo. Bili so mladi in želeli so v nekoliko drugačen svet. Pozneje je bilo v modi zdomstvo, odhajali so in nekateri so se tudi vračali iz Nemčije ali Švice. V osemdesetih so odhajala predvsem dekleta; tudi visoko izobražena, v izobrazbo katerih je država vložila veliko denarja, so se odselila in poročila v tujini. Morda je to nagon, da so si želela za svoje varno gnezdo, ali pa samo želja po bolj pisani modi, ki je takrat pri nas še ni bilo v takem izobilju.
Iz Jugoslavije je v času balkanske morije na sto tisoče ljudi odšlo v tujino; samo v Torontu v Kanadi so na začetku devetdesetih zabeležili več kot 25.000 prosilcev azila. Zadnja leta Slovenijo zapušča veliko mladih, ki mislijo ali morda vedo, da je v tujini bolje in lažje.
Turisti – begunci na Bledu
Če želiš v Nemčiji prijaviti Telekomu, na primer napako na položnici za plačevanje, pokličeš in te sistem preusmeri na indijskega ali pakistanskega operaterja. Uradnik, ki zna nemško, uredi zadevo v deset tisoč in več kilometrov oddaljenem kraju. Kaj je torej spornega, če si je delavec po nekaj letih želel morda ogledati ljudi, s katerimi se vsak dan pogovarja. Odpravi se na pot, da bi se nekoč lahko vrnil domov z mercedesom ali čim drugim, kar so bile njegove sanje.
Poleti sem opazoval kupca sadja na tržnici na Bledu, ki si je izbral dateljne, grozdje in banane. Cene artiklov niso bile jasno označene, in ker je bilo grozdje zelo drago, ga je hotel vrniti. Prodajalec, ki je tudi sam nekoč prišel iz južne Srbije, je verjetno hotel ponosno pokazati prevzeto nacionalno oziroma že nacionalistično držo in ga je spodil iz svojega kioska. Trije fantje »turisti« so preštevali novce pred kebabom za kioskom in načrtovali pot naprej. Take izkušnje jih bodo utrdile in postali bodo tudi sami še boljši »janičarji«.
Werner na spletu se je obregnil ob mobilni telefon begunke, pa ni čisto jasno, ali zaradi »fovšije«, ker si sam takega ne more kupiti, ali je tudi sam samo »janičar«, ki ne ve, da je dedek pametnega telefona iz Sirije, ki je bil tudi oče Stevu Jobsu.
Begunci niso reveži in berači, kot jih vidijo nekateri; vsakdo je posebna zgodba, skupno jim je le to, da jih je kolektivno zajel stampedo preseljevanja narodov.
Samo poslušati je treba
Zakaj ljudje bežijo, ni težko ugotoviti, samo poslušati jih je treba. Kaj pričakujejo v drugi državi – za to bi bil dovolj že bežen odkrit pogovor. Kaj bi morali storiti, da jim ne bi bilo treba bežati v tako velikem številu, je za politike EU pretežko vprašanje. Evropske države nimajo niti enotnega mnenja o tem, ali jih potrebujemo ali je bolje, da se naša družba zaradi staranja prebivalstva sesuje sama vase.
Zaslužimo si bolj modrih in preudarnih politikov, ki bi si dali dopovedati, zakaj se preseljevanje narodov dogaja in kako bi jih bilo mogoče nekako civilizirano usmeriti in regulirati stampedo, ki beži proti severu. Kot smo le nemo spremljali tragedije na morju. Očitno so se Izraelci umaknili iz Egipta z naprednejšo »tehnologijo«, ki je umaknila morje, da so varno prečkali. Zadušitev v tovornjaku, ki so ga našli v Avstriji, je bila realno že zelo blizu. Veliko jih je tako potovalo in (upajmo, da) le v enem primeru so bili prevozniki tako neuki, da niso vedeli, da morajo živa bitja tudi dihati.
V naslednjih dneh lahko temperature hitro padejo pod nič in ljudje, ki so vajeni poletnih temperatur med +40 in +50 stopinjami, nanje niso prilagojeni, niti niso ustrezno opremljeni. Kaj bomo storili, ko bo več sto ali tisoč beguncev ponoči zmrznilo na našem pragu? Ali res ni mogoče formirati vlakovne kompozicije, da bi jih peljali iz Turčije do Nemčije? Izraelci so pred leti organizirali zračni most in iz Etiopije prepeljali na tisoče enako vernih.
Opažam, da so centri zelo slabo logistično organizirani in pitno vodo in hrano »na roke« prenašajo čez številne ograje. Množica beguncev bi v urbanem okolju hitro povzročila kaos. Če znamo organizirati Planico z več deset tisoč gledalci in zabetonirati več tisoč kubikov betona vanjo z evropskim denarjem, potem bi morda kdo znal tudi uspešno organizirati dostavo hrane beguncem in njeno logistično smotrno razdeljevanje.
Bojim se, da tudi Nemčija ne more sprejeti milijona ljudi takole pred zimo in nepripravljena, ker pač vsakdo nima strica v Nemčiji. Nekoč, v najhujših letih nacizma, so nekatere internirance, ki so bili odbrani za delo, čakale barake in tovarne, drugih žal ne. Bojim se, da tudi tokrat ne bo dovolj bivališč in služb in bo zima težka. Najhuje pa bo, ker bo to sprožilo nove ekstremne nacionalizme. Če se zamenja vlada v Nemčiji, se ta reka beguncev lahko hitro spremeni v hudournik v nasprotni smeri.
Morda je čas, da razmislimo o svojem bitju in žitju ter najdemo prave smernice za razvoj bodoče družbe, ki bo zelo verjetno bolj nacionalno pisana in se bodo v njej – po Darwinu – uveljavili najbolj prilagojeni in najbolj uspešni. Ilirov, Keltov, starih Grkov in Rimljanov, Inkov, Indijancev … ni več. Zdesetkal jih je padec kometa, svinčene cevi, zavojevalci, bolezni, preplavili so jih barbarski narodi, kamor se lahko morda tudi sami štejemo. Če se ta mešanja dogajajo postopno, je žrtev manj.
Za nami bodo ostala zanimiva in dobra dela, če jih ne bo kdo pozneje razstrelil, ter genetske sledi v novih civilizacijah. Vse drugo je le iluzija.
Verjetno so vsi starejši prebivalci ob meji, ki se še spominjajo Ježka Milčinskega, pomislili na njegovo prigodo, da bi naj šel nekoč sedet, ker je predlagal gradnjo zidu z linami na Kolpi. Ko so ga izpustili, je spet šel sedet, ker je izjavil, da bi še line zazidal. Zidov ne potrebujemo, pametne odločitve pa zelo.
Hvala vsem, ki se trudite z reko beguncev.
––––––
Prispevek je mnenje avtorja
Andrej Čufer
u.d.i.a.
