Če ne bi bilo žice, verjetno sploh ne bi vedeli, da oblast omogoča svojim najzvestejšim in pravovernim zaveznikom mastne posle. Tako kot je v parlamentu skoraj bolj odmeval sendvič kot proračun, enako kot je maketa (kakšna sreča, kaj!) povsem zasenčila železničarsko farso, tako je zdaj na tnalu račun in način plačila žice, ne žica z rezili sama.
V bistvu niti več ne vemo, kdo se od koga hitreje uči: slovenska politika od slovenskega zeta in vzornika Donalda ali morda obratno. V teh časih se zdi povsem verjetno, da je sovjetsko filozofijo gradnje berlinskega zidu med prvimi podprl znani slovenski sovjetofil Janez Ivan, tako kot je gradnja mehiškega zidu in fašistična žica okoli Ljubljane očitno navdušila prvake slovenskih tako imenovanih liberalnih strank. Denimo Cerarjeve SMC in celo LMŠ. Ne vem sicer, v čem se tovrstni politični ideologi vidijo kot liberalce, morda v spretnosti liberalnega preusmerjanja proračunskih kanalov v prave žepe, ampak zagovornike bodeče žice okoli Ljubljane, berlinskega in mehiškega zidu si je težko predstavljati kot liberalce. Še za spoznanje težje si jih je predstavljati kot demokrate. Ja, morda za omejeno zmerne demokrate, demokrate, kjer ima moj Jaz vedno prav.
V tokratni vseslovenski razpravi o etiki in morali pozornost ni usmerjena v filozofijo in smisel postavljanja žičnih ograj z rezili, ampak v osnovnošolsko drsanje osnov in pravil knjigovodstva, računovodstva, javnega naročanja, davkoplačevalstva in politično-trgovske korektnosti. Če bi Cerarjevi uredili sistem naročanja žice, bi Slovenci živeli v miru do konca svojih dni. Eh, pa ne bodo! A ne zaradi neizmerne želje po skritem kršenju desetih božjih zapovedi, ampak zaradi tega, ker so rezilne žice namesto okoli beguncev nezavedno postavili okoli samih sebe. In zdaj jim ta žica iz podzavesti kljuva in trka in buta in sili ven, kar dokazuje, da še najbolj in vse bolj reže Slovence same.
Če hočemo razumeti, kako se režejo Slovenci, moramo poslušati Belokranjce in Istrane, denimo. Stanko Štrajn, ki živi v vasi ob Kolpi, je to jasno zapisal, ko je opozoril na kolesnice, s katerimi vojska in policija tlačita rahlo belokranjsko zemljo, da je potem ne morejo več obdelovati. Žice ulovijo nič koliko košut in srn, do zdaj pa še niso opazili na njih viseti niti enega begunca s prerezanim grlom.
Morda kdo misli, da je Stanko begunec in da so Belokranjci in Istrani begunci. Saj so res begosumni. Takoj bi pobegnili. Medtem ko se medijska srenja preganja z goljufčki, koruptneži, krajčiči in požrešneži iz drugega ali tretjega kroga inferna, pozablja na tiste, ki se bodo nekoč cvrli v devetem krogu neskončne vročine.
Minule dni nas je razveselila zapuščina kraljestva odličnosti Igorja Bavčarja. Najboljši projekt vseh primorskih projektov je pripeljal do tega, da morajo banke zdaj prodati še zadnji košček tega kraljestva. Denarno poslanstvo jih sili, da postrgajo še kak milijonček za mastnejši dobiček, ki bo izginil, kamor bo že izginil. Dobili pa bomo novega istrskega kletarja. Edini, ki so napovedovali časten prevzem strateške svetinje svete istrske zemlje, torej avtohtono Preverjeni Domačini, so v zadnjem trenutku ugotovili, da se oni na ta posel ne spoznajo več. Prej so imeli vse naštudirano, vse strategije, vse denarne tokove, vse kulturne tradicije in istrsko filozofijo v mezincu, potem pa se pojavi deus ex machina, ki prepriča te najbolj Domače Domače, da je bolje, če počakajo. »To istrsko grozdje je še prekislo,« je na pustni torek izjavil direktor, ki bi se pisal Lisjak, če bi nastopal pri Ezopu, in bi z neodločnostjo odpiral vrata špekulantom. Če Istrani ne znajo pridelati malvazije in refoška, je edino prav, da jim pride to pokazat kdo iz Ukrajine, Kopaonika ali iz južne Avstrije. Če smo en lep kos slovenskih vinogradov že prodali tujcem, zakaj ne bi še drugi, lepši kos. Zakaj bi bili Istrani nekaj posebnega!
Zdaj nam mora le še Počivalšek v zadnjem dejanju razkriti, kako se poveže, konsolidira in preda hotele pravim lastnikom. Nekaj tega smo že videli v Termah Lendava, kjer njihovi dosedanji lastniki še niso slišali o visoki turistični strategiji in so jim zato morali pomagati madžarski električarji. Začel je Igor, nadaljuje pa to preroštvo poln razred malih igorčičev. Kako srečen narod živi od Gorjancev do Dragonje!