Berlusconijeva desna roka

Da je Martin Schulz postal znan v širni Evropi že v času, ko se je vzpenjal po lestvici v socialističnem taboru evropskega parlamenta, je zaslužen Silvio Berlusconi. Pred trinajstimi leti mu je v neki debati zabrusil, da bi lahko igral vlogo »kapa« v koncentracijskem taborišču. Nastal je škandal, eden od mnogih z Berlusconijem. Italijanskega podjetnika že nekaj let ni več v evropski politični prvi ligi, a njegov duh se je nepričakovano vrnil v Bruselj in Strasbourg.

Ker se Schulz po dveh mandatih na čelu te institucije poslavlja od evropskega parlamenta, se je vnela bitka za položaj njegovega naslednika, kakršne še ni bilo. Vodja socialističnih poslancev, Italijan Gianni Pittella, je razglasil konec neuradne velike koalicije v evropskem parlamentu in postal kandidat za njegovega predsednika. Sporazuma z Evropsko ljudsko stranko (EPP), po katerem bi predsednik moral postati njen kandidat, noče upoštevati.

V EPP, največji skupini, so si škandal zakuhali sami. Od vseh njihovih predsedniških kandidatov je bil na notranjem izboru najuspešnejši še en Italijan, Antonio Tajani. Najmanj čudaško je videti, da so se v času, ko se po Evropi krepijo populisti in nezaupanje v politiko, v EPP odločili za Tajanija, ki je bil Berlusconijeva desna roka in soustanovitelj stranke Forza Italia. Navsezadnje, Berlusconi je bil z nastopi in ravnanjem kar nekakšen starosta evropskih desničarskih populistov.

To, da sta v tradicionalno proevropski skupini EPP stranki, kakršni sta Forza Italia in Fidesz Viktorja Orbána, je že tako zgodba zase. Tajanija poskušajo predstaviti kot velikega zagovornika Evrope. Sam napoveduje gradnjo mostov z drugimi političnimi skupinami proti – populizmu. Kočljiva ni samo njegova naveza z Berlusconijem, marveč tudi ravnanje v aferi VW. Je tarča očitkov, da je kot evropski komisar za industrijo (namerno) prezrl opozorila o prevarah na avtomobilskih testih.

Kaj vse se bo dogajalo do predsedniških volitev sredi januarja, je nemogoče napovedati. Logično bi bilo, da ga levosredinske stranke ne bodo podprle. Za zmago bi moral dobiti glasove liberalcev in drugih skupin na desni, denimo britanskih torijcev ali poljskih konservativcev.

Nenavadne spletke in kadrovske kravje kupčije niso tuje evropskemu parlamentu. Gotovo je le, da bo kot institucija z njimi izgubil še nekaj verodostojnosti in z njim tudi politika v EU. Četudi se v parlamentu, ki zaseda v Bruslju in Strasbourgu, radi hvalijo, da so edina neposredno izvoljena institucija, so po transparentnosti daleč od odličnosti. To ni povezano le s skrivanjem podatkov o izdatkih za delo poslancev, ampak tudi z odločanjem v trialogih s predstavniki članic in evropsko komisijo. Ti sestanki potekajo tajno in za zaprtimi vrati. Trialogi so bili zamišljeni kot izjema, a postali so pravilo.

V Schulzevem času se je evropski parlament okrepil. Članicam je, denimo, na zadnjih evropskih volitvah vsilil sistem »spitzenkandidatov« za izbor predsednika evropske komisije. Zadnje kadrovanje je že znamenje konca zlatih časov.