Bi si želeli postati politik?

Seveda je kar nekaj možnosti, kako kot milijonar nadaljevati življenje, od humanitarnih do podjetniških podvigov.

Zanima pa me zlasti, ali bi se odločili, da kot gmotno solidno preskrbljen državljan, posledično neodvisen in imun za vsakršne namige, izsiljevanja in pritiske, vstopite v politiko. Če je odgovor pritrdilen, kakšen motiv bi vas gnal na to pot? Ponujam vam štiri možnosti:

a) Bi postali politik zato, da bi poldrugi milijon »oplemenitili« in iz njega naredili tri milijone evrov?

b) Bi šli v politiko, ker imate radi moč, vpliv in želite svoje omrežje okrepiti?

c) Bi šli v politiko, ker imate radi čast in slavo?

č) Bi šli v politiko, da bi nekaj spremenili?
 

Skok v zgodovino

Najprej šolski primer, kako se lahko skozi kariero spreminja motiv politika. Lovro Toman, slovenski poslanec v dunajskem državnem zboru, avtor več domoljubnih pesmi ter soprog pisateljice in pesnice Josipine Turnograjske, je kot goreč domoljub nasprotoval spremembi Avstrijskega cesarstva v avstro-ogrsko monarhijo. Vseeno pa je leta 1867 glasoval za dualistično adreso, torej ravno nasprotno, kot je prej glasno govoril. Za dualizem so sicer glasovali tudi drugi slovenski poslanci, a Tomanu so volivci kot velikemu patriotu to najbolj zamerili.

Ko pa se je leta 1868 razvedelo, da je dobil koncesijo za gradnjo gorenjske železnice, so Slovenci izpeljali sklep, da med njegovim spreobrnjenim glasom in koncesijo obstaja povezava. Koncesijo je kasneje prodal, si s tem gmotno izjemno opomogel in si tudi kupil graščino. Nato je v zgodbo posegla mati narava: že leta 1870 je umrl.


 

Politika kot popoldanski espe

Miselno igro, kaj bi bil vaš motiv za vstop v politiko, sem vam zastavil zato, ker za večino slovenskih politikov ne najdem razumne razlage, zakaj so se podali v politiko in kakšno sled želijo pustiti za sabo. Razumem, zakaj je na primer Silvio Berlusconi pred desetletji šel v politiko in tako utrdil svoj poslovni imperij. Manj sicer razumem motive češkega milijarderja in trenutnega premiera Andreja Babiša. Razumem tudi čistokrvne politike, ki ta poklic razumejo kot svoje poslanstvo.

Navsezadnje se je tu in tam v zgodovini našel tudi kdo, ki si je iskreno prizadeval, da bi družbo izboljšal. Generacija slovenskih politikov pred tremi desetletji je bila na začetku profesionalne politične kariere zelo jasno odločena za demokratizacijo in vzpostavitev neodvisne države.



Danes pa je slovenska politika v državnem zboru izvoljenih predstavnikov ljudstva vse bolj in bolj v domeni anonimnežev. Kot poslanci imajo bruto plačo, glede na različne funkcije, v razponu med 3700 in 4800 evri. K tej bruto plači pride še priboljšek 800 evrov za delo na terenu. Kar je z vidika legalnih materialnih motivov, še zlasti ob stalni medijski izpostavljenosti, prej vzrok proti političnemu delovanju. Znate našteti vsaj deset aktualnih ministrov?

Politika posledično ni več razumljena kot profesija, ki zahteva tek na dolge proge, izobrazbo, znanje jezikov in razumevanje, kako deluje država in kako premagati blokade različnih interesov.

Politika je vse bolj razumljena kot popoldanski espe, ki sicer prinaša boljši zaslužek kot obstoječa služba in upanje, da se bodo enomandatnim politikom v prihodnosti odprla nova vrata. Posledici takšnega stanja sta nekompetentnost za vodenje države in nagnjenost h korupcijskim tveganjem.


 

Ključno vprašanje: kako dobro naložiti denar?

Ali je glede na zgoraj opisano šibko konkurenco uporaba poldrugega milijona evrov od dobitka na lotu dobra naložba za vstop v politiko?

Če bi se za to odločili zaradi časti, potem bi je v Sloveniji kot politik dobili razmeroma malo, razen seveda prve vrste na vaških prireditvah, naziva minister ali poslanec, zraven pa še službeni avto s šoferjem in tajnico, kar pa bolj spada v kategorijo začasnih in kratkotrajnih ugodnosti.

Če bi se za vstop v politiko odločili zaradi moči, bi bili do neke mere zagotovo potešeni.

Če bi se odločili, da boste kot politik oplemenitili svoj vložek, je to precej odvisno od tega, kakšen priimek uporabljate, a spanec bi vam nedvomno kratila nevarnost selitve na Dob. Ko bi se tega zavedeli, bi ugotovili, da ste postali ujetnik politike: če izstopite in se umaknete, boste prej ali slej procesirani, in zato morate vztrajati v politiki, da lahko ostanete na svobodi.

Če pa bi dobitek želeli porabiti za izboljšanje družbe, bi trčili ob stalno sumničenje Slovencev, da za vašimi nameni tiči nekaj slabega. Vendar nas zgodovina s konca 19. in začetka 20. stoletja uči, da bi z nekaj sreče Slovenci takšnemu politiku nekaj let po smrti postavili spomenik ali ulico. Res pa je, da bi naslednja revolucija najverjetneje to ulico preimenovala, s preimenovanjem pa najverjetneje odnesla tudi spomenik …