Tiskane izdaje
Čeprav so lokalne volitve že zelo blizu, ne na levem in ne na desnem bregu Mure, med katerima vozi naš brod, ni čutiti pretirane predvolilne mrzlice. Pravzaprav je mirno in tiho, kot če se predvolilna kampanja sploh še ne bi začela. Le tu in tam se je sramežljivo pojavil kakšen plakat katerega od županskih kandidatov, večina pa se ne izpostavlja pretirano.
Razen seveda dosedanjih županov, ki znova kandidirajo in so si za ta predvolilni čas prihranili kar največ odprtij, prireditev in dogodkov, na katerih se lahko v najlepši luči prikažejo volivcem. No, nekateri pa niso zadovoljni zgolj z odprtji svojih zadnjih uspehov, ampak so, kot murskosobški župan Anton Štihec, izdali kar brošuro dosežkov celega zadnjega mandata in še dalj, v kateri so naštete tudi naložbe, ki jih je zgradila država. Ampak Anton Štihec je izdajo svojega kataloga vsaj sam financiral, kot je previdno poudaril že v uvodniku barvne publikacije, ki jo je v poštni predal dobilo vsako gospodinjstvo v mestni občini.
Štihčev sosed beltinški župan Matej Gomboši pa še nima dovolj tovrstnih izkušenj, in si je privoščil hudo taktično napako: njegov katalog dosežkov, ki vsaj na prvi pogled ni videti kot njegov volilni material, je namreč izdala kar občina Beltinci. Volivci so tako s svojim davkoplačevalskim denarjem financirali Gombošijevo udinjanje njim samim.
Ob vsem tem se odranski večni župan Ivan Markoja verjetno samo neprizadeto nasmiha. Njemu ni bilo treba nikoli doslej skrbeti, kako bo skril stroške svoje kampanje ali kje bo vzel denar zanjo. Ne na petih dosedanjih lokalnih volitvah in ne pred sedanjimi namreč za lastno volilno kampanjo ni in ne bo zapravil niti evra. Kampanje nikoli sploh ni imel in je zadnje štiri volitve niti ne potrebuje, saj je že četrtič edini županski kandidat v tej vzorno vodeni občini. Nobenega denarja za volilno kampanjo pa poleg Markoje ne bo potrebovalo vsaj še pet pomurskih županov, ki so v svojih občinah edini kandidati.
Sicer pa je večina dosedanjih pomurskih županov, ki povečini znova kandidirajo, imela v zadnjem času zelo obširno, a nenačrtovano in nepričakovano volilno kampanjo med občani. Zaradi poplav, ki so prizadele skoraj vse pomurske občine, so bili nekateri na nogah kar nekaj dni in noči in se skupaj s svojimi občani, gasilci, civilno zaščito in vojsko spopadali z vodno ujmo in njenimi posledicami.
In kakor so se številni župani pokazali za koristne koordinatorje in organizatorje reševanja in odpravljanja posledic poplav, tako se je v teh nekaj dnevih pokazalo, da vsa država tudi v izrednih razmerah lahko povsem normalno ali celo bolje kot sicer deluje brez vlade. Ravno v času poplav namreč stare vlade praktično ni bilo več, nove še nismo dobili, parlament in novi poslanci pa so se bolj ukvarjali z našim najslavnejšim zapornikom in s kandidatko za evropsko komisarko kot pa z resničnim življenjem. Ali torej sploh potrebujemo vlado, parlament in prepire v njem?
