Tiskane izdaje
Vedno je bilo tako. Če nam, Slovencem, kdorkoli ponudi karkoli iz tujine, seveda iz bogate, zahodnoevropske tujine ali bognedaj celo iz Amerike, dobimo mehka kolena. Tako mehka, da potem hitro pokleknemo, če tujec samo pomigne. To se nam dogaja na primer ob navodilih in uredbah evropskih birokratov, ki se jih za vsak slučaj držimo še malo bolj kot v celoti in jih izpolnjujemo več kot stoodstotno, pa četudi nas in našo državo potem popotniki in turisti na mejnih prehodih preklinjajo dolge ure, ko čakajo v vrsti.
In tujina, seveda spet predvsem zahodna, nam je v vsem svetel vzor. Tam je vse tako urejeno. Tam vse deluje kot namazano. Tam podjetniki ne morejo goljufati, delavci so dobro plačani in zaščiteni in živijo dobro, njihovi delodajalci pa si ne upajo ne plačevati jih ali ne plačevati davščin ali dajatev. Pravi, zgledni podjetniški in delavski raj je v naših očeh ta tujina, na primer bližnja Avstrija.
Potem ni čudno, da so tudi lendavski občinski možje dobili mehka kolena, ko jih je obiskal vrtnar na veliko iz Gradca in jim začel natresati svoje želje in načrte. Ko jim je ta vrtnar, Günther Herneth, omenil, da bi rad na poljih pri Lendavi zgradil 75 milijonov evrov vredne rastlinjake, so se jim kolena zmehčala do prve stopnje. Ko je mimogrede navrgel, da bi to lahko pomenilo šeststo novih delovnih mest, so kolena popustila do druge stopnje. In ko jim je pokazal papir, na katerem je bil poleg znaka njegovega podjetja še znak vsem nam dobro znane Ikee in dodal, da je ta multinacionalka njegov partner in glavni financer, so kolena klecnila. Ne samo občinskim možem, ampak pozneje tudi občinskih svetnikom, ki so na hitro, na izredni seji v petek popoldan, ko bi sicer morali vsi že prelivati znoj v svojih vinogradih, potrdili začetek spreminjanja občinskih prostorskih načrtov. Te bodo občinske službe sedaj pripravljale in spreminjale s pospešeno hitrostjo, saj gre vendar za tujca in za Ikeo!
Medtem se nikomur ni zdelo čudno, da se v nekaj mesecih dogovarjanj lendavskih občinarjem ni prikazal in predstavil nihče iz Ikee. Tudi to se Lendavčanom ni zdelo čudno, da se lastnik komanditne družbe, ki je pred pol leta komaj preživela prisilno poravnavo in je uspela poplačati le petino svojih dolgov do upnikov, loteva tako velikega in finančno požrešnega projekta. Pravzaprav se o tem sploh niso pozanimali. Kot se niso pozanimali o tem, ali je pošteno plačeval svoje delavce, ker bi po tem lahko sklepali, kako bo plačeval obljubljenih šeststo zaposlenih tukaj. če bi se, bi izvedeli, da svojim delavcem pred prisilno poravnavo kar nekaj mesecev ni plačeval plač. In če bi se pozanimali pri njegovem velikem "partnerju", bi lahko izvedeli, da je njegov odnos do Ikee enak kot odnos vsakogar od nas - da je za sedaj samo občasni nakupovalec v njihovih centrih in nič drugega.
Lendavčanom zato v nadaljevanju zgodbe želim trdnejša kolena in več zdravega, kritičnega dvoma.
Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Potrebujete Javascript za pogled.
