Brodet s škarpeno: Brusli, teroristi in Janezki

V tej teroristični matematiki manjka koren ali pa vsaj redkev.

Objavljeno
15. april 2017 16.28
Meja
Boris Šuligoj
Boris Šuligoj
Škarpena je vzhičena nad alanfordovsko protiteroristično strategijo, ki prihaja naravnost od Bruslov. Za nepoznavalce bi seveda morali dodati širšo semantično razlago, kaj Primorci mislijo, ko o nekomu rečejo, da je – brus. Bodo pa razumeli, ko se bodo prebili skozi res zahtevno predpostavko, po kateri je povsem jasno, da so teroristi v povprečju povsem običajni ljudje, ki se vsak dan ali vsaj nekajkrat na leto vozijo ravno skozi naslednje prehode: najraje imajo Obrežje, Dragonjo, Sečovlje, Starod, Gruškovje in podobne. Na videz hodijo v šole, študirat, v trgovine, na dopuste v Koversado, nosijo kravate ali pa zmečkane kavbojke, gledajo prestrašeno skozi naočnike ali pa jim dentiera že dol visi, imajo lasulje, napumpane prsi in poblajhane trajne. Teroriste je treba prestrašiti. Čim dlje jih ne smemo pustiti pošteno lulati (še bolje, če jih ne pustimo kakcati), zamujati morajo v službe, na sestanke, v šole, trgovine, na izlete, nikjer ne sme biti sendviča, samo še vročino počakajmo ... Prej ali slej jih ta strategija spravi ob živce in eksplodirajo. Ko eksplodirajo, je policaju lahko: »Hop, sn znala jes!« Za teroriste je tudi sicer znano, da se radi pripeljejo k okencu z ganc novo legitimacijo in se predstavijo ponavadi takole: »Dober dan, jaz pa sem en črni terorist. Me spustite naprej?« Poglejte dragi čakajoči in žalujoči ostali. Ukrep deluje: število terorističnih akcij se je podvojilo. Še več jih bo, ko bomo zamašili še zadnjo mejo.

Alora, meja je hvaležno prevzela vlogo zažigalne vrvice. V narodu po instinktu prekipeva potrpljenje. Kmečka pamet jim pravi, da v tej teroristični matematiki manjka koren ali pa vsaj redkev. Ljudje se ukvarjajo z vsem mogočim, samo z brus-državo raje ne. Vsi raje mirno trpijo, samo da lahko v sebi še naprej ohranijo kak skrit teroristični gen.

Se kdo še spomni, kako samozavestno je infrastrukturni minister Peter trdil, da je nujno graditi drugi tir po metodi javno-zasebnega partnerstva? Potem je Vstala Primorska, ministri so vstajnike popljuvali (ker, to pa, vsa čast, to pa znajo!), a malo zatem so povsem nonšalantno in lahke vesti odpisali zasebno partnerstvo. Ko so jim cicibani razlagali, da javno-zasebne partnerske gradnje železnic v Evropi ni, so se mojstrsko kremžili in spakovali. In zdaj se kremžijo in napihujejo, ko trdijo, da brez Madžarov in brez ene milijarde evrov ne gre. Razprava se suče okoli milijona podrobnosti, tir pa še vedno enako daleč. Ko bodo čez leta tožilci lovili nove košarkaše z obvodi na koronarkah, bodo na vse pretege razlagali, da so se vedno borili za pravo stvar. In kaj je ugotovil državni sekretar Igor o Damijanovem razpisu obveznic? Rekel je, da je to zanimiva inovativna rešitev. Vse bodo obljubili: dvojni zlati tir, obveznice, javno-marsovsko partnerstvo, samo da tira še 27 let ne bo. In koga še briga, s kakšno čorbo bodo dosegli imenovanje novega direktorja Krajinskega parka Strunjan? In kdo se še čudi, da je treba na mejah iskati teroriste?