Tiskane izdaje
V četrtek zvečer se je na Bernardinu zbrala krema od kreme, menedžerji, po domače.
Oni vedo vse. Zakaj je tako, kot je, zakaj nam bežijo možgani v tujino (ker so pametni, najbrž), kako je država slab gospodar, kako uradniki druge in tretje kategorije vozijo državo v prepad, kako bi premierka lahko pobrala več davkov, če bi bili nižji, kako se v Sloveniji šola trikrat preveč družboslovcev, kakšno škodo delajo politični nadzorniki... Same debele so klatili. Ampak večino tega zna povedati tudi sosedov Pepi. Problem je namreč, da se vse te stvari še naprej dogajajo, krema pa samo obrača besede in skuša z besedami prazniti vodo iz ladje, ki se potaplja. Eh, tukaj zna Pepi eno več: Jaz bi vse skupaj nagnal. Toda Slovenija ne rabi prevratnikov, "prevratnila" se bo sama.
Koprski Popovič je s pribočniki razkril teorijo napihovanja. Spregledal pa, da pravilo velja tudi zanj. Slovenci so se na primer dolga leta napihovali, da so najboljši jadralci v Tržaškem zalivu. Zmagoval je Dušan Puh, Mitja Kosmina..., zdaj zmagujeta Igor Simčič in Vasilij Žbogar (z izdatno pomočjo ruskih bratov, seveda). Ampak letos nenadoma na Barcolani ne bo več Velikega Viharnika in ne najbolj zanimive Maxi Jene, dolgoletne moralne zmagovalke prestižnega jadralskega dogodka. Naši jadralci bodo iskali rešilne čolne. Petelini (beri lastniki jadrnic) se na kupu gnoja napihujejo samo določen, strogo odmerjen čas. Vedno pride ura resnice.
Slovenski vseznalci vztrajajo, da bi Barcolani morali reči Barkovljanka. Ha, kakšna širina in razgledanost, kaj! To je tako, kot bi naši sosedje od Jožeta TopoMišiča zahtevali, da mu je ime Giuseppe Topo Topo. Zato nas je zvesti bralec močno razdvojen vprašal, kako to, da smo Škarpena, če pa slovenski slovar pozna samo škarpine. V teh primerih še ribe onemijo. Toporišič najbrž zna kakšno več kot vsi znanstveniki z Zavoda za ribištvo, z Morske biološke postaje, vsi ribiči in prebivalci slovenske Istre. Če bi se kdaj sam odpravil na domače morje, bi prav kmalu ugotovil, da pri nas lahko ulovi kvečjemu kakega škarpoča in le po naključju tudi kakšno škarpeno. Škarpine bi potem lovil samo še na hrvaškem, in po suhoparnih knjigah, predaleč od naroda, predaleč od življenja. Jože je samo še en, jezikovni dokaz odnosa med vsemogočim centrom in bedno periferijo.
Včeraj so se slovenski poštarji v Piranu predstavili s svetovnim rekordom. Če so doslej obstajale znamke, ki jih je bilo treba najprej polizati in potem prilepiti, so oni pokazali slane znamke, ki jih najprej prilepiš in potem, če ti je do soli, lahko tudi ližeš. Če bi poštarski šefi vprašali Pirančane, kako so zadovoljni, bi jim ti rekli: Briga nas za takšne svetovne rekorde. Bolj nas zanima, kdaj boste spet naredili tako prijazni poštni urad, da ne bo treba za eno položnico ali dvig priporočene pošiljke čakati pol ure. Piranski poštni urad je najbrž eden najmanj prijaznih v državi. Če pa je tako tudi drugod, potem naj si slane znamke raje lepijo na buče, da bo morda kaj učinka od tiste soli.
