Tiskane izdaje
Pred dnevi je poslanka vprašala premiera, kako je z varnostno situacijo in možnostjo terorističnih akcij v Sloveniji. Sledil je odgovor Radia Erevan, da smo načeloma varni in budni. Ker pijemo kavico. Pa še ta je iz cikorije. Potem je vlada sklicala tiskovno konferenco. Med novinarje se je pomešal slepi potnik, ki si je privoščil na kruhu namazanega prvega ministra. Preglasil ga je na domačem terenu in mu v treh minutah brez krjance nasul diktatorskega popra. Bil je na srečo le slepi potnik. In ne Teleban.
Škarpena res ni računala, da so pri Cerarjevih tako raztreseni. Če bi se torej med novinarje po naključju pomešal Terminator (pa ne sosedov Arnold), bi imeli danes morda že novega predsednika vlade. K sreči je šlo le za našega vaškega posebneža Vilija. Ne glede na Vilijevo dobronesramnost bi vsak normalni Mirko v svoji državi po takem padalskem vpadu v belo hišo izprašil hlače svojim varnostnikom. Škarpena ni veliko pričakovala od Mirkota. Zameri pa novinarjem, ki v svoje vrste brez glasu proti, s fotelja »to se me ne tiče«, sprejmejo vsakega Vilija, pa četudi nosi bazuko na hrbtu. Če je lahko vsak Vili novinar, potem Škarpena vrača knjižico takemu cehu.
Mirko je na tiskovni konferenci za Vilije med drugim povedal, kako nujnih je 100 milijončkov, ki jih bomo morda, če bomo zelo pridni in če bomo imeli štiri ase v rokavu, zadeli na eurodžekpotu. Ni pa vsakih 100 milijonov v tej državi enako težkih. Če v Kopru nimajo daljšega pomola, ima slovensko gospodarstvo z državo vred vsako leto za 100 milijonov evrov manj penezov. Ampak teh drugih 100 milijončkov je za istega prvega ministra lanski sneg. Niti približno ne skliče tiskovke za Vilije, nikjer ni nobenega izgubljenega Vilija, nihče ne zbira podpisov, vse je lepo in prav. Eni si privoščijo kazino s tujimi milijoni, drugim zarubijo in prodajo hišo za 250 evrov dolga. Seveda imajo gemblarji s tujimi novci vedno izgovor. Na primer da bi stometrski podaljšek pomola uničil življenje v mestu. Če pa bi on zgradil 365-nadstropni nebotičnik, Zagrado Familijo na Bonifiki, če posadi 1325 talibanskih palm, če zapre javna straniščača, bi bil šef Luke Miško Miško Gašpar ..., potem bi vse te naložbe (in tudi pomolov podaljšek) ekološko cvetele z naravo. Argument je na mestu. Važno je, kdo ga pove. In kdo mu verjame. Kar reče vodja, je vedno prav.
Bičbojsi iz Portoroža danes presajajo tisoč leščurjev. To je celo za ekološke standarde koprske občine zavidanja vredna akcija. Ampak ko smo vprašali nič manj kot v Opatijo, kdaj bodo pospravili plažo in morje v Portorožu, da bo prijazno njihovim kopalcem, nam je Nataša Pintar poslala svetski odgovor: »Naše poslovne politike ne komentiramo.« Zato portoroški leščurji zdaj zahtevajo referendum. Volilce bi radi namučili z vprašanjem: Naj presadimo leščurje ali Liburnijce?
In še zadnji eko dosežek koprskega župana: po skoraj dveh letih strogega kaka in lulu-posta je branjevkam in nedolžnim obiskovalcem mesta včeraj na tržnici odklenil zaklenjeno javno stranišče. Kaj za vraga je počel dve leti v tistem smradu?
Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Potrebujete Javascript za pogled.
Brodet s škarpeno: Leščurji na referendum
Brodet s škarpeno
Objavljeno
20. maj 2017 20.15
Leščurji v svojem okolju
