Brodet s škarpeno: Medvedje v trgovini s porcelanom

Minister Židan, ki bi moral delati red med gobarji in medvedi, je šel tega dne raje v Koper.

Objavljeno
22. september 2013 12.00
Ljubljanski živalski vrt Ljubljana 8.avgust 2013
Boris Šuligoj, Koper
Boris Šuligoj, Koper
Zadnja gobarska avantura pri Postojni je bila filmska. Ko je fant takole taval po temačnem gozdu za jureti, je nenadoma pred sabo zagledal malce prevelikega gobana, kosmate barve in z medvedjimi ušeski. Le kdo od njiju je bil bolj presenečen? In potem holivudski trenutek: Medved pristopi, prijazno zgrabi fanta za roko in stisne dlan. S čekani, naravno. Fant nagravžno zatuli, medveda presune, in odhlača, rekoč: "Zanič, to človeško meso! Tako koščeno!" Nič kaj izvirno, saj je lisica nekaj podobnega že rekla za grozdje. Da ima prenizko sladkorno stopnjo in preveč pešk...

Minister Židan, ki bi moral delati red med gobarji in medvedi, je šel tega dne raje v Koper. "Veste kaj si mora človek najprej privoščiti, ko pride na Obalo? Kavico s pogledom na morje," je rekel. Pred tem je že spil eno s pogledom na Pretorsko palačo in ga po nagovoru sodeč očitno ni zbudila. Prišel je pozdravit sredozemski dan obale, govoril pa o suši, o pitni vodi, o kohezijskih sredstvih, o evropski finančni perspektivi... Kot medved v trgovini z mediteranskim porcelanom.

Škarpena je skoraj s stola padla, ko je iz ust predsednika Luki Lukšiča slišala, da je Gašpar Gašpar super super fant, ampak. Ta ampak pomeni, da je sicer res super, ampak ne za Luko Luko. Bil je odličen nesposobnež za glavne državne projekte, ker tam ni mogel narediti nobene škode. Tukaj, kjer gre zares, pa meša štrene. Katera luško povezana podjetja bodo zdaj dobivala honorarne posle? Prosim vas! Stvar je kritična. Vsako reko je težko spreobrniti, še najtežje tok denarne reke. Ko denimo kardinal ali šef kake stranke intervenira za posel, je stvar res v božjih rokah.

Največji piarovski dosežek tega tedna: Ne bo kriznega davka in vrednost stanovanj bomo znižali za petino. Armada zadolženih, revnih, brezposelnih in brezupnih slovenskih primerov je od silnega olajšanja padla v trans. Škarpeno pa zanima, v čem je kavelj, da plačajo slovenski davkoplačevalci določen odstotek na imaginarno vrednost imaginarnega premoženja. Če si denimo na psu, in še za elektriko ne zlepiš skupaj, od kod boš zdaj celjski grofici Alenki plačal desetino za ničvredno graščino, v katero te je butnilo življenje?

Isti učitelj (medicinska sestra, policist ali mesar) bo v enakem stanovanjcu po Sloveniji plačal tudi trikratno različen davek, samo zato, ker se je po naključju znašel v imaginarno dražjem okolišu. A naj se zdaj vsi učitelji preselijo v Mursko Soboto, ali kaj? Ali naj ljubljanske medicinske sestre stanujejo v dvakrat manjših stanovanjih, da bodo plačale enako kot murskosoboške, kajti nikjer ne piše, da bi imele ljubljanske sestre dvakrat višjo plačo od prekmurskih. Ali to pomeni, da ljubljanski, izolski ali kranjskogorski učitelji, sodniki, policisti, mesarji, bencinarji... nimajo enake pravice do stanovanja?

Evo, naj minister Čufer, njegova šefica in Ernesto odgovorijo na to davčno dilemo. Vprašanje ni, koliko več bi morali plačati tlačani, ampak koliko manj bi morala zapraviti državna grofija, dragi moji troti in čebele.