Brodet s škarpeno: Še par ur, pa smo kuhani

Ob edinem tiru od Divače proti Kopru je spet zagorelo. Eden od piarovskih mojstrov se je pod krinko nevedneža na spletu vprašal: »Mar bomo z drugim tirom imeli še dvakrat več požarov?« Mojster, kaj? Kot da še nikoli ni slišal, kako je speljan drugi tir: v kakih 20 kilometrov dolgih predorih. In zdaj naj nam pojasni, kako lahko iskre v predorih zakurijo gozd. Oziroma koliko gozdov raste v predorih? Ob vseh lažeh o drugem tiru torej zdaj še pravljica o gorečih gozdovih v predorskih ceveh.

A take pravljice nikakor niso izstopajoče. Še posebej če jih primerjamo s tistimi, ki jih deli vodstvo SDH o Luki Koper. Gospa Lidia je bila novinarjem sposobna oddrdrati 14-sekundno izjavo, kakor da se jo je na pamet učila eno uro vožnje iz Ljubljane do Kopra. V prevodu je rekla, da so se v vodstvu SDH pustili podučiti, da ni primerno pritiskati na luške nadzornike na uradni seji nadzornega sveta in da so zato raje pritiskali na iste ljudi pol ure kasneje v istih prostorih z istim namenom. Če Slovenija res nima primernejšega kadra, ki bi bil dovolj vodljiv za strice iz ozadja in bi hkrati razumel vsaj to, da SDH ni privatno podjetje, da je torej dolžno odgovarjati lastnikom državnega premoženja, torej meni in vam, ki to berete, potem nas ne rešita niti komet in še manj vesoljni potop.

Prvi nadzornik Luke Koper in daleč najbolj galaktično plačani nadzornik v državi Rado Antolovič je bil po isti seji bistveno bolj sladek s sedmo silo. Je pa kljub sedmosilni ponižnosti, zelo žal, prišel v nasprotje s samim seboj. Rekel je, da na njega nihče ne pritiska, da si ne dovoli pritiskov in da nanj lahko pritiska samo njegova žena. In dodal, za primer, da mi ne bi vedeli, kako zelo velik strokovnjak v luških poslih je. Potem pa ni bil več jasen, kaj misli odločiti o luški upravi. Nekaj časa je govoril, da si menjav uprave vsak dan ali vsak mesec ne moremo privoščiti, ker to škodi poslom, potem je rekel, da je treba počakati na revizijo ... Ampak kakšen strokovnjak za posle je, če mu po treh letih strogega in vrhunsko strokovnega nadzora nad isto upravo še ni uspelo razbrati, ali ta dela dobro ali zanič? Zakaj mora čakati na revizijo? Ker ne zaupa v svojo presojo? Ker hoče imeti opravičilo za nekaj, kar bo težko dokazati? Ali preprosto zato, ker se še kako pusti pritiskati? Pa ne od žene!

Ustanovitelji ankaranske občine (predvsem nekdanji ustavni sodniki) so vedeli, zakaj so jo ustanovili. Če morda že niso bili ravno pravični sodniki, so bili vsaj vrhunski matematiki. Naj dvigne roko občina v Sloveniji s 3000 prebivalci, ki ima deset milijonov evrov težak proračun. Spomladi sta njen župan Gregor in infrastrukturni državni sekretar Jure z zelo resnim izrazom na obrazu (to vedno podkrepi težo izjave) novinarjem obljubila, da bosta država in občina do poletja uredili vsa premoženjskopravna in lastniška vprašanja. Zdaj samo ne vemo, do katerega poletja. Posledica te izjave so izredne razmere in tožbe na plaži počitniškega doma ministrstva za notranje zadeve in tožba družbe Adria Ankaran. Jure pa še vedno čaka na parcelo.