Brodet s škarpeno: Selan, Petan, župan in Loredan

Čatežan je res presta. Ko očita slab turizem Bossmanu, ima tudi kaj prav, a ga ne primerja s svojimi mega obmorskimi uspehi, ampak se hvali z ljubljanskim napredkom strica Zokija.

Objavljeno
28. november 2015 11.12
bsa/Marina Portoroz
Boris Šuligoj
Boris Šuligoj
Selan in Petan se usedeta za volan in odpeljeta v Piran, kjer zmrzuje kormoran. Vrli Bojan Čatežan vpraša ajfon, ali ju čaka naš župan, saj v težavah je pristan, ves krepan in poteptan. Stric Petan je prepričan, da je Bossman zapeljan, da sam' Selan lahko je kapitan in noben drug Portorožan. A tajnica zagruli, da župan ima prost dan, ker vso noč je bral Koran, zato je kar zaspan. Čatežan Petan se odpelje, poklapan kot ciciban, na ulici ga gleda pet podgan in en teleban, na pol krepan na pol pijan. »Ti Sebastjan si Top Gun partizan, zdaj reši ta pristan, sicer boš pokopan!« To rekši, Bojan sede v svoj tobogan in odpelje se tjavendan, zaman.

Krstno zapisano odo turistični odličnosti je Škarpena spesnila na tiskovni konferenci presvetlih čateških baronov v provincialni Marini portoroški. Bojan Petan je prišel pred sedmo silo oborožen kot še nikoli: kar tri pravna mnenja je imel v paketu in pojasnil: »V krizi smo nenavadno hitri in učinkoviti. Dobili bi tudi sedem pravnih mnenj. To znamo.« A Škarpena omahuje in koleba, modrujoč, da hodijo po svetu oboroženi samo na smrt prestrašeni možje.

Škarpena si vendarle ni mislila, da so časi tudi za pravnike težki. Odvetniki sicer za denar napišejo marsikaj. Ustrezno podkrepljen pravnik vam napiše vsako, še takšno ustavno čudno spako. Stric Čatežan je še posebno prepričljiv, ko rad pove, kako uspešen turistični delavec je. To najbolje vedo tisti morjeplovci, ki so pred 20 leti radi pluli v portoroško marino in včasih, po nesreči, tja zaidejo še danes. Razlika je kot noč in dan. Škarpena bralcem prepušča, da sami določijo, kdaj je bil v portoroški marini dan in kdaj noč. Ali pa če si ogledajo slovite koprske hotele, ki so tako uspešni, da so naprodaj. Gospodar teh turističnih prstanov ima prav gotovo pravico govoriti o drugih, kako nimajo pojma o turizmu. Ampak Čatežan je res presta. Ko očita slab turizem Bossmanu, ima tudi kaj prav, a ga ne primerja s svojimi dosežki in svojimi mega obmorskimi uspehi, ampak se hvali z ljubljanskim napredkom strica Zokija. Škarpena pozna ta film: s tujim kembljem po bodeči žici tolči zna vsak intrigant! (Al' se reče imigrant?)

Škarpena ima vselej mešane občutke, ko se bojda dober zdravnik odloči za politiko. Narodni razsvetlitelj, kirurg Danijel Bešič Loredan, se vrača v Valdoltro. Ker mu skozi stanovska vrata ne uspeva, rine skozi zasilni vhod. Iz čistega entuziazma in dobrosrčnosti, iz humanitarnih razlogov. Zato je že ob svojem odhodu na nož zašpecal vse svoje bivše kolege, kako so ga lomili in packali v kirurškem zaodrju. Zdaj pa bi rad te iste zašpecane, pokvarjene in domnevno »nedorasle« mojstre spravil med pet najboljših v Evropi. Ortopedi menda komaj čakajo, da jim nareže švicarskega sira. A z rahlim dvomom: že zdaj, tako »slabi«, so marsikomu trn v peti. Izpolnjujejo vse pogoje za klinični center, pa jim ga Ljubljana ne da. Le kako bi se razpočila in razlila nevoščljivost, če bi ankaranska ortopedija dosegla evropski vrh! Ne vem, ne vem, ali je Miladojka res prav kadrovala.