Brodet s škarpeno: Žicarji, mrežarji in klošarji

Slovenci smo se spet razdelili: med žicarje in mrežarje. Škarpena ne misli nikogar prepričevati. Še najmanj prepričanih in najpametnejših. Torej večine Slovencev. Prosto po Vodniku: za uk si prebrisane glave, še um ti je dan, sreče ne rabiš, ker imaš polja, vinograd, goré in (pozor) morjé ... Naš dragi Valentin je (v poetični analizi) sicer pozabil na temeljno delitev: med tiste, ki žicajo, in tiste, ki mrežijo, toda jasnovidno napovedal, kako bodo na koncu vendarle vsi prestopili v isto stranko – klošarjev, s strganim rokavom, palco beraško in praznim bokalom.

Je pa naš najboljši premier presenetil ves špijunski Brodetov štab, ki je na svojem zadnjem konziliju stavil, da bodo Mirkotovi potrebovali pet let za določitev trase in potem še pet let za sprejem DPN Žica, nadalje še sedem let za odkup zemljišč, pa osem let za revizijo projekta pri svetovalnem centru EIB. Na klošarskem koncu itak ne bi več smeli najeti kredita in bi iskali še javno-zasebnega partnerja. Po nekaterih projekcijah bi po vsem tem času vsi begunci izumrli ali pa bi jih že zraketirali in bi bila že zaradi vsega utemeljeno naštetega postavitev žice vprašljivo donosna.

Toda Mirkotovi so še enkrat dokazali učinkovitost, inovativnost in predvsem širino, ko so (upoštevali so načelo kilometer nič) pri res najbližjem sosedu našli žrtev, da za dvomilijonski drobiž čez noč opravi umazan posel. Korupcije v tej državi že eno leto ni več, država strumno koraka svobodi naproti, začasne tehnične ovire pa bodo zgolj pospešile težko pričakovano svobodo. Akcijo je s težkim srcem naskočil celo znani Janez Ivan, ki je prepričan, da želi Mirko z ovirami samo preusmeriti pozornost od svetovno pomembnega referenduma, ki bo jutri končno premaknil svet s tečajev, ko se bo izkazala pravica. In če se ne bo, toliko slabše zanjo.

V tem tednu smo spet lahko slišali najglobljo misel Alojza von Petherleta, ki je dejal, da je spet zadišalo po vojski. Zadišalo? Hm ... Mladenič Škarpenič je že bil v vojski in večkrat tudi na vojaških vajah, ampak – da bi vojska dišala? Lepo vas prosim: nekdo je izgubil občutek za smrad. Ne bo druge – prisiljeni bomo razpisati referendum o dišeči vojski. In če že hočete strokovno pripombo starega Indijanca: vojska ne sme dišati! Da je sovražnik ne zavoha! Preprosto ko pasulj. Roko na srce: od pasulja niti vojska ne more ravno kdove kako dišati.

Otrok FCK, tako se po novem predstavi Popovič, po njegovih reakcijah pa očitno tudi otrok Newyork Timesa, je Škarpeni zabrusil, da mu bo lahko postavljala vprašanja šele, ko bo postala županja koprske občine. Še ena popoumna: ko bo namreč Škarpena županja Kopra, bo Boris običajen slaščičar, specialist za kroštole. Razen če mu medtem ne bo uspelo narediti hotelirskega izpita in dokazati, da lahko trikrat bolj napolni hotele kot Portorožani. Če bo hotele polnil tako (ne)uspešno, kot to trenutno počne z nogometnimi vložki pri FCK (da ne bi spet kdo zlonamerno interpretiral teh treh črk, prosim!), potem se Portorožani najmanj do Borisove penzije nimajo česa bati.