Tiskane izdaje
Tukajšnja zunanjepolitična jesen se začne z vsakoletnim blejskim strateškim forumom. Prve septembrske oziroma zadnje avgustovske dni postreže z nizom razprav o mednarodni politiki, poveže bližnja, regionalna vprašanja in globalne razmisleke, na neki način povzame duha časa.
Že več kot desetletje prihajajo v Slovenijo politični odločevalci, predstavniki mednarodnih organizacij, ljudje iz akademskih okolij in poslovneži. Blejska konferenca je v tem času postala prizorišče, ki načenja relevantne teme, med drugim je največja te vrste v regiji. Za slovensko zunanjo politiko in njeno ozko obzorje je priložnost, da na stežaj odpre okno.
Letos je glavna tema varnost oziroma negotova prihodnost. Po terorističnih napadih v Franciji, Belgiji in Nemčiji, ob beguncih v Evropi, v katerih vsi prepoznavajo samo še varnostno dilemo, geopolitični konfrontaciji med Zahodom in Rusijo, je izbira naravna. Dva dneva zgoščenih razprav sta osredinjena na zanimiva vprašanja, od evropske integracije prek novodobnega terorizma, ko je lahko terorist skoraj vsakdo, do globalnih zadev, denimo vodnih tveganj in geopolitike energije.
Toda razprave so vedno toliko kakovostne, kot je kakovosten izbor gostov, ki sodelujejo. In takšnih, kot so prihajali v prvih letih, ni več. Letos je najbolj zanimiv gost turški zunanji minister, Turčija je tačas v središču evropskih dilem. Zvezde, kot so bili Colin Powell, Amr Musa, Felipe González, je težko privabiti, mnogi se udeležujejo tovrstnih prireditev samo za visoke honorarje. Hkrati je raven gostov odraz pozicioniranja Slovenije in prepoznavnosti njene politične garniture v mednarodni javnosti.
Čeprav je niz debat v zadnjih letih precej dobro povzel mednarodne trende, je nekaj zagat vedno tudi vsebinskih. Forum je v desetletju problematiziral preurejanje svetovnih razmerij moči, premik težišča od Atlantika proti Pacifiku, vse bolj razpršeno moč in pojavljanje novih akterjev na političnem prizorišču, pomen zaupanja in partnerstev; gostje od vsepovsod so vedno prinesli sveže ideje, obenem je nekaj najbolj žgočih vsebin obšel: med drugim ukrajinsko krizo, trk med Zahodom in Rusijo. Vse prevečkrat se ponavljajo nekatere iste teme, najopazneje Balkan, pa tudi isti gostje, očitno v zagati privabljanja kompetentnih novih imen.
Hrvaška predsednica, na primer, je redna gostja, toda za tokratno razpravo voditeljev, posvečeno varnosti prihodnosti, bi morali organizatorji poskrbeti za evropsko in širšo varnost bolj relevantne goste. Stalnica na repertoarju je Zahodni Balkan, z bolj ali manj istim naslovom je tradicionalen vsako leto. Sobesedniki iz prostora nekdanje Jugoslavije so naravno zaledje, a prav ta omizja, ki jih poslušamo največkrat, povedo najmanj.
Jugovzhodna regija, ki ostaja črna luknja na evropskem zemljevidu, je nedvomno konstanta tudi zato, ker pritegne zasedbo na visoki ravni: vedno pride kak predsednik ali premier in približno deseterica zunanjih ministrov. Brez te agende bi bila udeležba na blejskem strateškem forumu po rangu gostov precej skromnejša. Po več kot desetletju je nujno nekaj več domiselnosti in svežine.
